Prostori zgodbe

Dušan Šarotar 

Čas je, če povem s svojimi besedami, moja izkušnja tega prostora, pokrajine, ki pa je tako že bistveno zaznamovana, označena in posredovana skozi izkušnje preteklih, z njihovimi zgodbami, tudi zgodovino, nikoli zgolj iz nič ustvarjena.

Preprosto rečeno, človek se lahko s svojo imaginacjo, empatijo in ustvarjalnostjo giblje skozi vse čase, tako pretekle, sedanje kot prihodnje, kar pa ga seveda ne reši tega sveta. Zasledovanje tega nevidnega, notranjega sveta in preseljevanje v druge čase; morebiti je to celo blizu misli o preseljevanju duš, pri čemer sem prepričan, da ne gre zgolj za beg v preteklost, zatekanje v domišljijo, kaj šele potiskanje glave v pesek, da bi se skrili pred resničnostjo, tem umazanim prostorom vsakdanjosti. Morebiti gre za več, morda tega nikoli ne bomo razumeli, gre za tisti neopredeljivi občutek, da vsaj za hip prestopimo tisto nevidno mejo, ki loči življenje in smrt, preteklost in prihodnost, nebo in zemljo, ki pa je še nihče ni potegnil. Prepričan sem, da so zato še vedno potrebne zgodbe, v katerih so skrite izkušnje vseh časov, ne samo tega "tukaj in zdaj", zgodbe, njihovo jezikovno oblikovanje, potapljanje v čas, prestopanje in zanikanje zgolj fizičnega sveta in njegovih zakonov. Skratka, hoja za lepoto, ostrenje občutka za vse nevidno in kar nas notranje bogati, to so tiste zgodbe, fabule, za katere je treba biti vztrajen in predvsem potrpežljiv. Edino to je svetoval Rilke mlademu pesniku. In kje je že to!?

Pa ni treba daleč nazaj, o tej mogočni sili, notranji nuji po preseganju, tako rekoč zanikanju časa ter literarnem naseljevanju notranjih svetov je pisal in tudi strastno poročal Drago Jančar. Na nekem mestu v Privlačnosti praznine govori natančno o tem: "A vseeno, ko stopim v pretekli čas, je prostor imaginacije nekako odprt, naenkrat smo v območju bajke, čiste pripovedi, to ni več naš čas, a tudi ne tedanji, to je nov čas, v katerem se razgiblje prostor izmišljije, v katerem so stvari sveta, na novo ustvarjenega sveta odlepljene od zemeljske in časovno aktualistične teže, v katerem zlahka zadobijo neko lahkotnost in gibljivost. Da, tudi slikovitost, prosto ustvarjanje podob. Skupaj s svojimi junaki sem tudi sam postavljen v čas, ki ni moj, v njem se urini kazalci vrtijo s hitrostjo, ki jo sam določam. Je to sploh še umeščenost v zgodovino? Ali ni to vstop v podobe, in če je tako, je zgodovina naenkrat tudi sedanjost. Po podobah, skozi oblikovanje, po besedi, intenzivnosti stavka je pisanje naenkrat hkrati sedanjost in preteklost, izmaknjeni čas, drugi čas, nadčasje."

Morebiti je imel prav to ves čas v mislih tudi Gregor Strniša pri svojem vztrajanju, iskanju in skorajda nemogoči zahtevi, tudi nujnosti kozmične zavesti. Namreč, vedel je, imel je občutek za tiste lege jezika, kjer se zgošča čas pretekli, sedanji in prihodnji, to pa ni zgolj miselna in jezikovna akrobacija, čista špekulacija ali prazna abstrakcija; šele tam se namreč odpira prostor etike, ne zgolj estetike. O tem pravi v predgovoru k svojemu Vesolju: "Po razvidni zakonitosti skladnega razvoja zavesti in življenja, ki je iz mikroskopske praživi v vodi prišlo na kopno in v zrak, in že pristalo na Mesecu, smemo domnevati, da bomo hkrati prihajali toliko globlje v lastni deželi oblik in predstav čutečega in mislečega notranjega sveta, kolikor dalje bomo prodirali v veliki zunanji prostor, v vesolje."

Rdeča nit letošnje izdaje Festivala zgodbe Fabula je scela posvečena tem nevidnim prostorom zgodbe. Začelo se je s fizično, umetniško intervencijo v prostor, s slikarsko akcijo Andreje Brulc in Damijana Stepančiča, ki sta označila, zaznamovala, poslikala stene v salonu Študentske založbe. Fizični prostor, kjer se bomo v prihodnjem mesecu srečevali z avtorji, številnimi eminentnimi pripovedovalci zgodb iz vse Evrope, je že poslikan, kot bi se v nas zganila pračloveška nuja po stenskih slikarijah, podobah, ki krasijo tako jame kot katedrale. O tem se je treba vedno znova pogovarjati.

Ja, letos se bo na okroglih mizah, razstaviščih, v kinodvoranah in druženjih veliko govorilo predvsem o nevidnem, skritem, domišljijskem svetu. O pojmih, kot so spomin, možgani, preteklost, vesolja, skrivnost, prostor in čas, notranji svet in potovanja po zapuščenih pokrajinah. Vse to zmorejo zgodbe, jezik fabule.

Dobrodošli v nevidni svet jezika, v prostor zgodbe.