Pripravljeni? Naj se vaja začne?

Če je torej SSG poskrbelo za to, da bodo v Trstu odslej lahko zaživele uprizoritve bolj komornega značaja, je že preizkušena naveza dveh manjših gledaliških institucij ponovno stavila na klasiko - ki pa je bila, kot bo jasno kasneje, prestavljena iz svojih okvirov. In v tem se je (ko ju že obravnavamo eno za drugo) nenamerno približala svoji sodobnejši dramski "kolegici": pri obeh stopi ob uprizarjanju v ospredje vaja, le da gre pri eni za trening, pri drugi pa za gledališko skušnjo.

V odštevanju sekund na urinem kazalcu

Slovenska praizvedba besedila Maraton v New Yorku, ki ima od nastanka (leta 1992) za seboj že uspešno pot (uprizoritev, prevodov in izdaj), je nastala na osnovi tekočega prevoda Gašperja Maleja, ob postavljanju (z lektorjem Jožetom Faganelom) sicer deležnega še nekolikšne učvrstitve urbanega jezika protagonistov, in v režiji Mihe Goloba, ki je poskrbel tudi za sceno in kostume.

Enodejanka sodobnega italijanskega dramatika Edoarda Erbe spregovori, kot nakaže že naslov, o Newyorškem maratonu, pravzaprav intenzivni pripravi nanj, ki pa se izkaže za nič drugega kot predsmrtno videnje, dogajanje v (ne)zavesti enega izmed tekačev, ki je imel avtomobilsko nesrečo. Na novem tržaškem prizorišču jo Golob postavlja na majhni izpraznjeni površini, ki jo v globini zamejuje "kamnita" stena, izpod stropa pa nad njo visi diskotečna krogla. A medtem ko je ob pogledu nanjo pričakovan trenutek, v katerem se bo (ob glasbenem izboru ekipe) v svetlobnem prižigu zavrtela, je ob pogledu na odštevalnik, ki je pribit na steno in pred samim začetkom nedvoumno pove, da bo predstava trajala eno uro, prej povzročen učinek odštevanja sekund. Čas Maratona sicer sovpada z dejanskim časom, besedilo je torej že vnaprej časovno odmerjeno, vsebuje tudi vmesne meritve; ravno te pa predstavljajo nedosegljivi ideal, saj je v izpeljavi točnost sekundne meritve praktično nemogoče doseči.

A čeprav zna zaradi časovne predvidljivosti in kakšne nepredvidene izvedbene okoliščine odštevalnik delovati moteče, se mlada igralska dvojica besedilnemu času bliža precej dobro. Napravljena v tako rekoč zasebna športna oblačila imata Primož Forte in Romeo Grebenšek za seboj uspešen trening: Maraton odigrata v fizično napornem enournem teku. Vendar sta njuna Mario (z izgovori podmazan ponesrečenec) in Steve (vztrajnež, ki v nasprotju s prijateljem raje potrpi) igralsko občutno premalo razdelana. Pomanjkljivi poudarki tako povzročijo, da se metafora s tekom določenega življenja prelevi predvsem v prikaz fizične vzdržljivosti.

Shakespearovo delo v zavesti mimoidočih

Linearni (po)tek je v kranjsko-koprski koprodukciji razbit že od samega začetka. Prav hitro postane tudi jasno, da si gledalci ne bomo ogledali uprizoritve Kralja Leara, ampak bomo prisostvovali fragmentom vaj, med katerimi so poudarjena mesta namenjena tematizaciji Shakespearovega dela.

Podobno kot pri prejšnji tudi pri tej postavitvi režiser podpisuje širšo uprizoritveno zasnovo: prostor ohranja svojo delovno obliko, ob straneh je mogoče opaziti tuje scenografske elemente, luč ostaja mestoma prižgana tudi na strani avditorija. Sicer nepodpisani kostumi so očitno zasebne narave; skratka, gre za (po režiserjevih besedah) "dekonstrukcijo gledališča". A takšna, seveda legitimna, sama po sebi tudi gledališko dovolj vznemirljiva zamisel, ki pa bi bila lahko vsaj temu ustrezno naslovljena, ostane na neki sredinski točki delovnega procesa, ki ideje šele nalaga, namesto da bi jih ostrila, se pri tem zateka k marsikateri zasilni rešitvi (na primer repeticiji), ob vsem pa se opira na uprizoritveni koncept "vaje, ki mora postati predstava", kot je v gledališkemu listu priloženem tekstu "v zadnjem hipu" (le zakaj?!) zapisal dramaturg Boris Liješević.

Vaja se ne zgodi le na ravni prizorov, znotraj katerih je meč nadomeščen z obešalnikom, miza služi za klado, po novem pa Leara spremlja pes (Gorazd Žilavec, ki nastopi v več vlogah, tudi kot Kordelija). V to dogajanje, kolikor ni že samo prekinjeno, vstopajo namreč številni glasovi: ustvarjalcev (na primer avtorja glasbe in zvoka Tomaža Groma ali pomočnice režiserja Špele Trošt), predvsem pa mimoidočih, ki so jih povprašali o Shakespearu, njegovem delu in še čem, s čimer so avtorji anket dobili paleto (tudi iz konteksta vzetih) izjav; ob vstavitvi v uprizoritev so bile marsikje podvržene manipulaciji.

Igralska ekipa se, skladno z Janežičevo metodo, ogiba razčustvovanosti in vsakršnim pretiravanjem v podajanju oseb, vendar so vloge le deloma globinsko razdelane. Gotovo pa izstopa Boris Cavazza, ki ga že od začetka vodi starostna fiksacija, ob krhanju katere se pokaže zgrešenost misli, da lahko ljubezen do očeta potrdijo že besede.