Prosto dostopne FM-frekvence

Oglas

 Za poslušalce, ki ne živijo na tem območju, bodo organizirali javno poslušanje radia na Radiu Študent, v Kinodvoru, kavarni SEM, knjižnici Bežigrad in ga instalirali na različna javna mesta v galeriji Kapelica, na Metelkovi 6, na osrednji tržnici v Ljubljani. O projektu smo se pogovarjali z avtorjema Ireno Pivka in Branetom Zormanom.

Projekt radioCona odpira vprašanje proste dostopnosti medijskega prostora. Kakšno vlogo imajo FM-frekvence v primerjavi s spletom?

To sta dva podobna, a zelo različna medija za prenosa zvoka in informacij. FM-radio deluje lokalno, spletni radio globalno. Zadnjega je danes nadvse preprosto vzpostaviti, medtem ko je postavitev klasične radijske postaje s pravimi kabli, oddajniki, antenami in drugim precej večji tehnični izziv. Bolj zapleten je tudi postopek pridobivanja radijske frekvence. Poleg tega naju zanima okolje radijskega medija. Radio danes razumemo kot ogromen oglasni pano za komercialno, politično propagando, usmerjano konzumacijo. Vsebine, ki jih izpostavlja in predstavlja javnosti projekt radioCona pa zahtevajo drugačno podajanje, več pozornosti in prostora. RadioCona ne želi postati medij, temveč zgolj uporablja prostor medija.

Projekt vključuje glasbene in teoretske vsebine iz polja sodobne umetnosti. Zakaj se vam zdi potrebno, da ta segment kulture dobi lasten prostor?

RadioCona je zvočna intervencija v javni prostor, ki deluje v intermedijskem kontekstu v dobesednem pomenu besede. Projekt za dogodek v živo uporablja radijsko frekvenco, za arhiv dogodka pa splet. S tem želi opozoriti, da se področje radijskih frekvenc lahko nameni tudi drugačnim, nekomercialnim ali nacionalnim vsebinam. Enostavno, radio postane prostor za procesiranje, predstavljanje in kritiko sodobne umetnosti. Dostopnost radia je široka, z njim posežemo v socialno odprto področje delovanja in na tak način pridobimo novo publiko. Ob tem seveda ne gre zanemariti tudi dejstva, da je prostora za sodobno umetnost v medijih vse manj.

Na podlagi katerih kriterijev ste oblikovali programsko shemo? Kaj program vključuje?

Naredila sva izbor scenskih, vizualnih in intermedijskih projektov sodobne umetnosti, ki govorijo o produkcijskih pogojih ustvarjalcev, producentov in tudi institucij. Zakaj prav takšna vsebina? V zadnjem letu (pa tudi v prejšnjih letih) se je pojavilo precej tovrstnih projektov. Zakaj so pogoji dela postali tako aktualna tema? Zakaj si umetnik želi problematizirati način in okolje nastanka umetniškega dela? Kaj se dogaja z družbo, v kateri sodobna umetnost nastaja? Kako je sprejeta sodobna umetnost? Gre za spraševanje o posamezniku in skupnosti, kaj sploh početi s sodobno umetnostjo... Pri oblikovanju programa smo upoštevali splošne zakonitosti radia, vendar si hkrati pri načinu podajanja vsebine privoščimo veliko prostora. Vmes predvajamo tudi veliko glasbe, ki bi jo težko klasificirali. To je nekomercialna glasba domačih avtorjev, glasba, ki večinoma ni izšla na nosilcih zvoka in se na radijskih valovih pojavlja redko.

V digitalni dobi bi pričakovali, da ima nematerialni prostor, kot so radijski valovi ali internetno spletišče, v naši zavesti enako mesto kot fizični javni prostor. Pa ni ravno tako...

S tem projektom sva naletela na prav zanimiv spremljevalni fenomen. Na različnih ravneh se je izkazalo, da radio, radijska frekvenca ni razumljena kot javni prostor. Na primer projekt radioCona je dobil frekvenco pri APEK na podlagi dodelitve začasne radijske frekvence za javno prireditev, ki jo je kot tako treba prijaviti na upravni enoti. Tam pa smo prišli do zanimivih debat na temo javnega prostora in do vprašanja, ali radio poseže v javni prostor. Pravilnik o prireditvah v zvezi s tem izjavlja, da radio ne posega v javni prostor. Radio torej deluje v neprostoru. Pa vendar je projekt radioCona zvočna intervencija v javni prostor. Ker je moč oddajnika šibka, smo organizirali javna poslušanja na fizičnih javnih prostorih in po delčkih v neprostoru Radia Študent. Arhiv pa bo objavljen na spletu.