Svoje znanje posreduje v študentskih predavalnicah doma in v tujini, kot kritik gostuje po evropskih akademijah ter objavlja članke v domačih in mednarodnih publikacijah. Je diplomant ljubljanske fakultete za arhitekturo, magister londonske AA School of Architecture in prejemnik študentske Plečnikove nagrade.

Dnevi evropske kulturne dediščine so letos v celoti posvečeni Jožetu Plečniku. Kaj to ime predstavlja v Evropi?

Zunaj Slovenije velja za zelo dobrega in zanimivega arhitekta, na neki način celo ekscesnega in ekstremnega, torej arhitekta, ki mu je težko najti primerjavo. Slovenija ga vedno uvršča v neki kontekst, vedno v navezavi na Ljubljano, Prago, Dunaj, predvsem na Ljubljano.

Plečnik je danes zanimiv, ker v globalnem pluralističnem času postaja tisti vir, s katerim se lahko neko geografsko nemetropolitansko območje, kot je Slovenija, vzpostavi kot arhitekturni center.

Svojega največjega arhitekta Slovenci skorajda spletamo v mit…

To je tisto, kar je problem za Plečnika samega in razumevanje njegovega dela. Ta mitološkost, povzdigovanje njega v mit, pomeni, da lahko dejansko najprej dojemaš njega kot osebo, nato delo.

Ljubljana je bila pred Plečnikom provincialno mesto, ki ni štelo več kot sto tisoč prebivalcev. Plečnik je nekje zapisal: "Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz naše duše? Potem je čudno z nami…" Kaj menite o Plečnikovi Ljubljani?

Plečnik je v Ljubljano vnesel elemente iz bogate evropske zgodovine mest, od antike, renesanse, baroka do neoklasicizma, umetnosti 20. stoletja, vendar je to vnesel na način, ki je bil svojski, Plečnikov.

Po mojem mnenju je zanimiv zato, ker pravila renesančne, baročne ali antične umetnosti ne le povzema ali ponavlja, temveč ustvarja na novo. To je tako imenovana ars combinatoria - kako vzeti neki element od drugod, iz neke druge zgodovine, ga interpretirati in vstaviti v drugačno prostorsko kombinacijo.

Če na njegovo delo gleda umetnostni zgodovinar, je vse, kar je Plečnik počel, neke vrste deviacija, nič ni pravilno, na prvi pogled je videti vse "narobe", narobe v nekih klasičnih pravilih.

Kako to, da vseeno deluje?

Na prvi pogled tisti prvi prostorski učinek pri njem vedno iritira, provocira. Če vzamemo cerkev v Šiški, to ni klasična cerkev z osrednjo ladjo, ampak zasnova grškega templja, demokratična cerkev. Še boljši primer je cerkev na Barju, meni eno najljubših Plečnikovih del. Cerkev je postavljena na hišo duhovnika, ladja je postavljena v prečni smeri namesto v vzdolžni, v notranjosti so skorajda folklorni elementi, ki nimajo dosti povezave z ortodoksno katoliško ikonografijo in v notranjosti cerkve ustvarjajo povsem drugačno, že skorajda domačo atmosfero.

Če je arhitektura zamrznjena glasba, kot je zapisal Goethe, kako zveni Plečnikovo delo?

Če bi iskal analogijo Plečnikovega dela v glasbi, to prav gotovo nista ne Šoštakovič ne Stravinsky. Mogoče je bližje kateremu sodobnemu glasbenemu ustvarjalcu, ki združuje razne glasbene motive, tako iz klasične kot popularne oziroma etnične glasbe, in iz njih ustvari novo. V razvojnem smislu arhitekturne discipline Evrope 20. stoletja pa je bil Plečnik že skorajda mali eksces oziroma velika posebnost.

So to posebnost takrat prepoznali in sprejeli?

Od njegove produkcije, ki je res zelo velika, je bilo realiziranih recimo petnajst odstotkov, kar zadeva Ljubljano, deset. Vseeno pa je uspel z realiziranimi projekti v Ljubljani nakazati, kako bi lahko iz provincialnega mesta nastala akropola oziroma slovenske Atene. Vsi ti objekti, vključno z gradom, ki ga je nameraval porušiti in na grajskem griču postaviti akropolo.

Precej drzen poseg v prostor in čas.

Vsak arhitekt, ki je "močnejši", ima razvit povsem svoj odnos do obstoječega. Gre za povzemanje tistega, kar je tam, in nov, kreativni doprinos. Tudi pri Tromostovju, kjer je dodal stranska mostova že obstoječemu in vse skupaj "opremil" v beneški ansambel, ki ustvarja nad Ljubljanico neko sredozemsko atmosfero.

Danes se zdi, kot da Plečnik postaja vedno bolj aktualen. Kaj se nam razkriva pol stoletja po njegovi smrti?

Plečnik je po mojem mnenju zanimiv, če ga začneš odkrivati skozi projekte. Problem celotne razprave okoli njega je to, da je vedno zavit v embalažo mitologije, nacionalnosti, v termin "največjega arhitekta", kar mu na neki način dela celo škodo. Če pa bi začeli resnično analizirati njegove projekte, kaj je tisto sodobno v njegovem delu danes, bi zagotovo odkrili, da nekatera dela lahko vzamemo kot vir sodobnega delovanja, kot so vir dela Miesa van der Roha ali Le Corbusiera, vseh sodobnikov iz zgodovine evropskega 20. stoletja.

Dunaj, Praga, Ljubljana, Plečnikov ustvarjalni trikotnik, tri evropske prestolnice, v katere je vtisnil svoj pečat. Kateri spomenik vas najbolj vznemirja?

Eno najbolj zanimivih del zame je cerkev Jezusovega srca v Pragi, ki je popolnoma kontradiktorna in ravno zaradi tega zanimiva. Če vzamemo samo plašč z ornamentom ali relacijo ladje v prostoru ali pa na primer doživljanje stolpa, kjer na vrhu stojiš med dvema okroglima stekloma, na katerih je ura, znotraj slišiš premikanje kazalcev, skozi vidiš Prago; to je zelo močen, skorajda surrealističen prostorski učinek, ko vidiš čas in slišiš mesto.

Plečnik ni pisal o arhitekturi, ni se pojavljal v javnosti, njegovi učenci so ga opisovali skoraj kot magično osebnost, ki jih je povsem očarala in pritegnila nase. Kaj vemo o arhitektovem zasebnem življenju, kaj je bral, kaj raziskoval, kaj ga je navdihovalo?

Zanimivo bi bilo, če bi kdo naredil psihoanalitično študijo o Plečniku. Mislim, da bi bilo dobro pogledati nanj z drugih zornih kotov. Če samo pogledamo, koliko knjig je bilo izdanih o zasebnem življenju Miesa van der Roha, Le Corbusiera, Picassa, Dalija. V njih vidimo, kako zelo je bilo arhitektovo zasebno življenje povezano s profesionalnim. Pri Plečniku je to eno in isto. Če se sprehodimo po Plečnikovi hiši, vidimo, da je zasebno enako profesionalnemu.