Kako je prišlo do projekta Taxi Alaksi?

Projekta sem se lotila v okviru rezidenčne izmenjave mladih umetnikov. Štiri mesece sem posvetila pripravam, potem sem se dva meseca vozila s taksijem po Sloveniji, nato pa je sledila obdelava gradiva, montaža, razvijanje fotografij in drugo.

V čem je zamisel vašega projekta?

Vprašala sem se, kaj bi lahko jaz, ki prihajam iz Francije, iz njenega baskovskega dela, počela v Sloveniji, če ne znam slovensko. V svoji umetniški praksi se namreč projektov vedno lotim tako, da si poiščem neko obstoječo službo, neko delo, ki ga nato spremenim, preobrnem, mu dam drug smisel, drugačno smer, drugačen pomen. Vsakič skušam najti neko obliko, ki ustreza ekonomskim, socialnim in drugim lastnostim okolja, v katerem delam, in ko sem na internetu brskala za zaposlitvijo pri vas, je bilo prvo delo, ki se mi je kot Francozinji ponujalo, delo v Revozu. Tako sem prišla na zamisel o taksiju, Renault pa mi je posodil avto; tudi drugi sponzorji, Mobitel, Sony, so bili izredno prijazni, saj bi sicer nikoli ne mogla izvesti tega projekta.

Vas je navdihnil kak film, ki pogosto tematizira lik taksista?

Veliko sem si jih ogledala, všeč mi je bil Jarmuschev, predvsem pa iranski film Deset režiserja Abbasa Kierostamija, ki je, tako kot jaz, snemal le plan sekvence, portrete ljudi.

Ste se kot "taksistka" preizkusili že v drugih državah?

Ne, drugje sem počela druge reči, v Franciji sem imela pevsko delavnico za čečenske pribežnike, ki živijo v zelo slabih razmerah in so, kot jaz tukaj, hendikepirani zaradi neznanja jezika. Tako smo komunicirali preko petja, oni so mene učili čečenskih pesmi, jaz pa njih francoščine preko francoskih, in pokazalo se je, da je glasba nadvse "zgovorna" in odpira tudi druge kanale. In prav to me zanima: premoščanje komunikacijskih ovir. V Španiji pa sem prodajala loterijske listke, tako kot jih na vsakem vogalu drugi prodajalci, le da so bili moji zastonj, ljudje so mi morali zanje le nekaj zapeti. Zvečer sem potem izžrebala dvanajst nagrajencev, ki sem jih povabila na večerjo. Dvanajst ljudi, ki se niso poznali, je sedelo skupaj ob obloženi mizi.

In kako ste se imeli?

Izvrstno. V dobrih okoliščinah so popolni tujci lahko hitro prijatelji.

Kako ste na poti po Sloveniji poskrbeli za to, da so stranke vedele, da niste običajen taksi?

O projektu so poročali mediji, na taksiju sem imela pano s pojasnilom, delila sem vizitke, na katerih je bilo v slovenščini zapisano, kaj počnem, ponekod sem predstavila svoj projekt v delavnicah, bil je tudi na internetu, tako da so nekateri sedli v taksi že dobro informirani in jih je zanimala le izkušnja, ne toliko vožnja.

Ko je človek torej sedel v taksi, z vami ni mogel govoriti, ker ne znate slovensko, in poleg tega niste poznali naslova, kakor je želel. Kaj se je torej dogajalo?

Ljudje so hitro razumeli, da se moramo sporazumeti na druge načine, s kretnjami, mimiko, avtomobil je vendarle majhen zaprt prostor in hitro se vzpostavi neki intimni odnos, še posebej, kadar so bile poti dolge, denimo med mesti. Potnike je zanimalo, zakaj to počnem, kakšna umetnost je to (smeh), in jaz sem jim skušala pojasniti, da je zame ustvarjalnost v tem, da spremenimo nekaj obstoječega, da pogledamo na stvari z drugega zornega kota: torej taksi ne kot komercialno prevozno sredstvo, ampak kot prostor komunikacije ob vseh ovirah, jezikovnih, časovnih, prostorskih. Kako v teh razmerah preseči ovire in vzpostaviti medčloveški stik? Človek postane zelo pozoren na intonacijo, na primer na različne slovenske dialekte, ki sem jih ločila po melodiji, na gibe, mimiko, na neko energijo v avtu, vse to me je zanimalo in vse to skušam zdaj prikazati tudi na razstavi: poleg številnih predmetov, ki sem jih uporabila med potjo, in zvočnih posnetkov, bo v črni škatli na ogled video, pravzaprav dva, eden o dogajanju v avtomobilu, drugi bo pokazal zunanjost poti, gledalec pa bo, sedeč na vrtljivih avtomobilskih sedežih, z joy stickom izbiral pogled in torej podoživel vožnjo s potnikom, ki si ga bo izbral.