Začenja se Fabula: Dnevnikov festival zgodbe

 

Celotno prilogo, ki je danes (18. januar) izšla kot posebna priloga Dnevnika si lahko pogledate v spodaj pripetih člankih ali pa si odprete .pdf dokument (1,30 MB).

Beseda žirije

TINA KOZIN
Letošnji nabor knjig potrjuje, da je kratka proza med slovenskimi književnimi ustvarjalci priljubljena zvrst. Kvalitativen pregled del kaže na njihovo precejšnjo uravnoteženost, saj je malo takih, ki bi izstopala bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu, čeprav je nesporno dejstvo, da se lahko Slovenci v tej literarni zvrsti pohvalimo z nekaterimi vrhunskimi stvaritvami. Zelo priljubljen postopek je literarizirano preigravanje dokumentarnosti, precej je tudi anekdotičnosti, kar pomeni, da stilno prevladuje realistično usmerjeno pisanje, pri nekaterih avtorjih spretno poglobljeno z iracionalnim prebojem. Na tematski ravni je intimizem opazno močnejši od zanimanja za širša socialna vprašanja. Pri ustvarjalcih na splošno morda pogrešam več drznosti, suverenosti in izvirnosti pri oblikovanju snovi, česar pa vsaj tistim, ki so bili uvrščeni v širši krog nominirancev, po mojem mnenju ne manjka.

HELGA GLUŠIČ
Pripovedno ustvarjanje v kratki formi je kot vedno ena izmed najlaže dosegljivih možnosti oblikovanja misli, vtisov, spominov, socialnih stisk ali erotičnih sanjarij, odmikov v svet fantastike, anekdotičnih domislic ali grotesknih scen. Zaradi tega nastaja veliko število kratkih zgodb, ki najdejo zatočišče v založništvu, vedno več pa tudi v samozaložniški obliki. Izbor zadnjih dveh let kaže zelo raznovrstno tematsko podobo, manj pa izstopajo umetniški eksperimenti s stilnimi rešitvami in pripovedno tehniko.

Izstopajoče najopaznejša je spominska pripoved, obujanje podob iz otroštva in doraščanja v obliki poetične proze s psihološkimi prvinami ali kot fragmentarne humorne skice. Sledijo kronikalne pripovedi s pogledom na izstopajoče pretekle družbene in življenjske okoliščine, ki so oblikovane tudi v kultivirani varianti biografije ali avtobiografije. Spominske skice so pripovedovane tudi kot anekdote s poudarjeno poanto v obliki spleta iskrivega humorja, kritičnega posmeha in sočutja.

Izrazito nasprotje pripovedim s spominsko motivacijo so pripovedi z avanturistično ali znanstveno/psihofantastično vsebino: podvržene so močni domišljijski igri in kombinatoriki. Prvine te vrste so vpletene tudi v zelo izvirne motive, ki so povezani z občutkom človekove odtujenosti, samote in bivanjske negotovosti, ob katerih beg v fantazijo pomeni doseganje intimne izpolnjenosti. Dramatičnost tovrstne pripovedi temelji na učinkovitem povezovanju radožive lahkotnosti in patosa. Varianta motivike te vrste je oblikovana tudi v domišljijsko eksotičnih akcijskih zgodbah z igrivimi sanjskimi ali pravljičnimi prvinami.

Bralcem je glede na njihov osebni literarni okus ponujeno veliko privlačnega gradiva, žirijo pa zavezuje k veliki odgovornosti.

ZDENKO VRDLOVEC
Odkar lahko roman shaja tudi brez fabule denimo fabule kot tiste »integracijske dinamike, ki iz mnogovrstnosti pripetljajev zasnuje zaključeno zgodbo«, kot jo definira Paul Ricouer je za kratko zgodbo (kot literarno formo, kajpada) bolje ali skoraj nujno, da jo ima, čeprav to praviloma ni fabula v opisanem pomenu. Za »short story« naj bi namreč zadostoval le en dogodek ali pripetljaj z eno ali dvema osebama. Zakaj pa je bolje ali skoraj nujno, da kratka zgodba vendarle ima neko zgodbo? Zato, ker je sicer le neka krajša prozna forma, ki lahko deluje tudi precej dolgovezno in dolgočasno, še zlasti, če se v njej ne utrne niti kakšna ideja (vsaj v obliki kratkega stavka, ki bi malo obrnil perspektivo).
Za kratke zgodbe je pravzaprav vseeno, kdaj se dogajajo. V eni od štirih (za nagrado Dnevnikova fabula nominiranih) knjig kratkih zgodb se ena dogaja v daljni preteklosti, v etruščanskih časih, napisana pa je tako, kot da bi bila naslikana oziroma kot restavriranje stare freske. Tudi v neki drugi knjigi so vse zgodbe iz preteklosti, vse pripovedujejo o pobegu iz nekega sveta v drugega oziroma o tem, kako lahko neka začasnost postane življenjska zgodba. Sedanjost za literarne kratke zgodbe morda ni posebno privlačna, ker je že tako izčrpana v medijskih črnih kronikah. Literarni sedanjik je bolj čas spominov, rekonstrukcije otroštva, drobnih doživljajev, intime na ozadju neke temine.

TOMO VIRK
Kratko prozo, predvsem kratko zgodbo, so primerjali že z marsičim, med drugim tudi s tekom na kratke proge, v nasprotju z dolgoprogaškim romanom. Vendar se mi zdi naravno, da se Slovencu porodi še drugačna športna primerjava: kratka zgodba, novela in roman kot vzporednica slalomu, veleslalomu in smuku. Gledano strukturno, primerjava sploh ni tako zgrešena; a v slovenskem kontekstu je primerjava s smučanjem še zanimivejša z zgodovinskega vidika. Pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja je slovensko alpsko smučanje poznalo le nekaj izstopajočih osamelcev (Praček, Gašperšič, Ankeletova in še nekateri), nato pa v osemdesetih letih, skoz vrata, ki jih je že konec sedemdesetih odprl Križaj, izbruhne pravi bum, plejada dobitnikov kolajn in vrhunskih dosežkov na najvišjih tekmovanjih (Križaj, Strel, Kuralt, Franko, Petrovič, Košir, Vrhovnik, Jermanova, Šarčeva, Svetova, Bokalova, Pretnarjeva, Horvatova, Mazejeva če jih naštejem le nekaj). Slovenska kratka zgodba ima podobno zgodovino: pred osemdesetimi le posamezni vrhovi (ob Bartolu predvsem Kovačič, sicer pa komaj še kdo; v vrhovih proze, krajše od romana, sta kraljevali nekoliko daljša novela ali pa krajša črtica), nato pa v osemdesetih pravi bum in široka paleta odličnih piscev, ki kratko zgodbo prvič v zgodovini slovenske književnosti (še Silva Trdina ji je v Besedni umetnosti pripisovala zgolj obroben pomen) povzdignejo na literarni Parnas.
Dve »zgodbi o uspehu« z začetka osemdesetih let; kako je z njima danes? Tu se analogija (na srečo, gledano z vidika kratke proze, na žalost, gledano z vidika smučanja) konča. »Zgodba« slovenskega alpskega smučanja je danes videti kot kratka zgodba: dramatično stopnjevanje do vrhunca in nato razmeroma nagel padec. Zgodba kratke zgodbe se zdi obetavnejša. Tudi v tretjem desetletju svojega razcveta še vedno ostaja sveža, zanimiva, vznemirljiva, raznolika, inovativna, v stiku s »tekmeci«, povsem enakovredna noveli in črtici, s katerima zaseda skupno polje kratke proze. Še več, postala je paradna disciplina sodobne slovenske proze. O letošnji Dnevnikovi fabuli lahko z mirno vestjo še vedno v športnem žargonu zapišem: tekmovalke in tekmovalci v prvi jakostni skupini so izenačeni – o zmagovalki ali zmagovalcu bodo odločale stotinke.

MIHA PINTARIČ
V prvi fazi res nisem imel sreče, saj so me doletele knjige, ki v resnici ne sodijo na takšen dogodek. Zanje je značilno pomanjkanje občutka, kaj je vredno spraviti na papir v obliki zgodbe in kako to storiti. Kar koli, kar nekaj in kakor koli seveda ni dovolj dobro in škoda je časa za takšno branje. Zato imamo žirije, ki po dolžnosti prežvečijo vse to vnaprej, da širšemu bralstvu to ne bo potrebno. Včasih so imeli na dvorih uradne degustatorje, ki so z lastnim tveganjem skrbeli, da se Veličanstvo ne bi zastrupilo. Danes, v demokraciji, ko je kralj postalo ljudstvo, so vsaj pri branju vlogo degustatorja prevzele žirije.V drugem krogu je bila kakovost seveda bistveno boljša, kar se je videlo predvsem pri slogu in naratoloških postopkih, kjer je kljub raznolikosti bilo očitno, da je za slog dobrega avtorja značilna distanca do lastnega pisanja, do pripovedovalca/cev itn., torej je manjša tudi možnost, da avtorju pisanje uide iz rok. Kljub temu je bilo občasno še mogoče zaslediti slogovne in celo slovnične tike, ki kažejo na to, da bodo nekateri sicer nadarjeni avtorji morali vložiti še nekaj prizadevnosti v svoje pisanje. Seveda je med množico izdanih knjig tudi nekaj biserov, ki bodo vsakemu bralcu v veselje. O teh pa ob svojem času.

Prvi dobitnik nagrade Dnevnikova fabula: Nejc Gazvoda

Pred skoraj letom dni je naša časopisna hiša prvič podelila Dnevnikovo fabulo, nagrado, namenjeno za najboljšo zbirko kratke proze zadnjih dveh let. Med štirimi nominiranci je na zaključni prireditvi, ki je potekala v Kulturnem domu v Postojni, ček za milijon tolarjev iz rok Branka Pavlina, predsednika uprave Dnevnika, dobil takrat še ne 22-letni Nejc Gazvoda, avtor zbirke Vevericam nič ne uide.
Prvenec, ki je leta 2004 izšel pri založbi Goga, vsebuje trinajst zgodb in pripoveduje o mladostni razigranosti oziroma o generaciji, ki je na eni strani razvajena, na drugi pa tudi prikrajšana, včasih lačna čustvene topline, predvsem pa hlepi po velikih dogodkih, ki jih zaradi tehnologije in množice informacij in podob morda niti ne opazi. Junaki Veveric tako živijo v svetu zabrisanih in izmaličenih vrednot, ki jim pogosto preseda. Naj so še tako zbegani in nezadoščeni, si jemljejo pravico, da si izmišljajo lastne svetove.
Kot je na podelitvi dejal Gazvoda, je »čar zgodb v tem, da so univerzalne« in da lahko v vseh nas vzbudijo žalost, jezo ali veselje: »Če je mojim zgodbam kaj takega uspelo, so dosegle svoj namen,« je dodal.

Nominacije

KATARINA MARINČIČ

Diplomirana romanistka, prevajalka in pisateljica je v duhovitem in igrivem pisanju združila dvajset kratkih zgodb z značilnostmi anekdote v poantah in odprto strukturo. Notranjo napetost gradijo nakazovanje, namenoma skopa karakterizacija oseb, nepričakovani zapleti ter menjavanje časovnih in geografskih določnic, v katerih se skrivajo tudi anekdotične zgodbe znamenitih ljudi, kot je slavni pesnik Miller, ki potuje okoli s svojo mlado občudovalko in ljubico, dokler ta ne odkrije, da njen pesnik ljubi bolj samega sebe in svojo slavo kot njo. Protagonisti zgodb, ki jih Veronika Simoniti zapleta v situacije z izjemno spretnostjo in lahkotnostjo pripovedovanja, drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo intenzivnejši stik, jih kmalu loči prepoznavanje medsebojnih razlik oziroma spoznanje, da so osebno, kulturno, zgodovinsko in mentalno na drugem bregu ter da je dokončna združitev nemogoča. Včasih se tudi sami znajdejo na »drugem bregu«, kadar se na primer opazujejo z vidika svoje smrtne bolezni. A tudi ta je samo utrinek, kot so to tudi vsi drugi nepredvidljivi trenutki, ki življenje zasučejo v to ali ono smer.

VERONIKA SIMONITI

Diplomirana romanistka, prevajalka in pisateljica je v duhovitem in igrivem pisanju združila dvajset kratkih zgodb z značilnostmi anekdote v poantah in odprto strukturo. Notranjo napetost gradijo nakazovanje, namenoma skopa karakterizacija oseb, nepričakovani zapleti ter menjavanje časovnih in geografskih določnic, v katerih se skrivajo tudi anekdotične zgodbe znamenitih ljudi, kot je slavni pesnik Miller, ki potuje okoli s svojo mlado občudovalko in ljubico, dokler ta ne odkrije, da njen pesnik ljubi bolj samega sebe in svojo slavo kot njo. Protagonisti zgodb, ki jih Veronika Simoniti zapleta v situacije z izjemno spretnostjo in lahkotnostjo pripovedovanja, drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo intenzivnejši stik, jih kmalu loči prepoznavanje medsebojnih razlik oziroma spoznanje, da so osebno, kulturno, zgodovinsko in mentalno na drugem bregu ter da je dokončna združitev nemogoča. Včasih se tudi sami znajdejo na »drugem bregu«, kadar se na primer opazujejo z vidika svoje smrtne bolezni. A tudi ta je samo utrinek, kot so to tudi vsi drugi nepredvidljivi trenutki, ki življenje zasučejo v to ali ono smer.

MARJAN TOMŠIČ

Tomšičev Južni veter je podnaslovljen Zgodbe slovenskih Egipčank, imenovanih tudi aleksandrinke ali šandrinke, o katerih je pisatelj pisal že v romanu Grenko morje. Aleksandrinke ali šandrinke so bile ženske s Primorskega, ki so v prvi polovici 20. stoletja večinoma iz ekonomskih razlogov odhajale na začasno delo v Egipt. Oblike tega začasnega dela so bile zelo različne: nekatere ženske, mlade matere, so zapustile svoje otroke in odhajale v Egipt kot dojilje, druge so služile kot hišne pomočnice, nekatere pa so pristale v bordelu. »Začasno delo« se je lahko spremenilo v prisilno ali suženjsko, včasih se je predčasno končalo s samomorom obupanega dekleta, redkeje, kadar so se Primorke v Egiptu poročile ali si kako drugače spremenile življenje, se je tudi podaljšalo. Usode aleksandrink so bile torej zelo različne, predvsem pa so v Južnem vetru opisane s prepričljivim mojstrstvom. Nekatere zgodbe res spominjajo na moralitete, toda ne v smislu, da bi bile obremenjene s katoliško ideologijo, prej v smislu, da so nazorsko povsem razbremenjene in bralcu ne vsiljujejo sistema za vrednotenje junakinj in njihovega ravnanja. Zgodbe odlikujeta sočen jezik, na katerega so nanizani narečni izrazi, lokalizmi in arhaizmi, ter domiselna in napeta pripoved.

SUZANA TRATNIK

Vzporednice so četrta samostojna knjiga Suzane Tratnik in njena tretja zbirka kratke proze. Avtorica v njej nadaljuje tematsko smer, ki jo je začrtala že v prvem delu zbirke Na svojem dvorišču: življenje in odraščanje na slovenskem socialnem obrobju, zasičenem s predsodki, tabuji in sprenevedanjem. Toda če za prvenec Pod ničlo velja, da ga obvladuje intenzivnost čutenja (pa tudi zapisa), potem so Vzporednice brez dvoma delo zrele ustvarjalke. Kot celota delujejo mehkeje, zmernejše so v čutenju, bolj prepričljive pri psihološki karakterizaciji in bolj prefinjene pri podajanju snovi. V trinajstih zgodbah, zbranih v knjigi, se Suzana Tratnik poda po oddaljenih, zavitih in včasih nepredvidljivih poteh svojega spomina. Glavni prijem avtorice pri zapisovanju tega je potujitev; odraščanje v prekmurskem obmestju namreč spremljamo z očmi majhne deklice. Vzporednice tako govorijo tudi o trku dveh svetov, o trku dveh nezdružljivih interpretacij sveta: otroške in odrasle logike. Zgodbe na oblikovni ravni odlikujejo izvirni, nepričakovani fabulativni zasuki, zgoščen in večplasten jezik, ki pa kljub temu deluje presenetljivo jasno in nazorno, prefinjena neprizanesljivost ter prava mera humorja in (samo)ironije.

Tuji gosti na Festivalu zgodbe Fabula: Alain Robbe-Grillet

Alain Robbe-Grillet (1922), francoski avtor osemnajstih romanov, številnih esejev in desetih filmov, se je slovenskemu bralstvu prvič predstavil leta 1974, ko je izšel njegov roman Videc, prevod Zoje Skušek. Nato je minilo kar štirinajst let do izida drugega prevoda, romana Djinn: rdeča luknja v razmajanem tlaku (prevedel Marko Crnkovič), in zdaj, po nadaljnjih šestnajstih letih, bo pri Študentski založbi izšel tretji prevod, Žaluzija. Videc je ob izidu v slovenščini tudi zaradi pomena, ki ga je temu delu v spremni besedi pripisoval Dušan Pirjevec, močno odmeval, predvsem pa je v slovenski literarni prostor vnesel pojem novega romana, pa četudi debelih dvajset let po njegovem »izbruhu«, torej v času, ko so v Franciji o njem že obstajali dolgi metri nadvse različnih raziskav in študij.

Videc, izvirnik je namreč izšel leta 1955, je bil Robbe-Grilletov drugi roman; prvi, Les Gommes (Radirke), je izšel leta 1953, sledila pa mu je Žaluzija (1957). Ta tri dela predstavljajo nekakšno prvo ponazoritev avtorjevega odnosa do romana, kot se je v tem obdobju vsaj deloma oblikoval tudi v krogu avtorjev, katerih dela so izhajala pri založbi Minuit. Sem sodijo Samuel Beckett, Michel Butor, Claude Ollier, Robert Pinget, Alain Robbe-Grillet, Jean Ricardou, Nathalie Sarraute, Claude Simon. Novi roman nikoli ni bil ne šola ne skupina literarno enakomislečih, zato so se mnogi zgoraj našteti te oznake otepali. Kar jih je v tem izredno plodnem povojnem času morda vsaj v določeni meri za določen čas vendarle družilo, je bilo predvsem zanikanje tradicionalnega literarnega zapleta in psihologizacije likov, jasno razberljive »ideološke« sporočilnosti in iskanje nove oblike pisanja, ki bi ustrezala povsem spremenjenemu povojnemu človeku.

Alain Robbe-Grillet je skušal novi roman pojasniti tudi z vrsto esejev, prvi so leta 1963 izšli pod naslovom Pour un nouveau roman. Ena od sprememb v primerjavi s tradicionalnim romanom, ki ji je pripisoval velik pomen, je bil nov način opisovanja, ki je zgolj beležil vidno, ne da bi pri tem ponujal njegovo razumevanje ali interpretiranje. Materialni svet ni bil več okvir zgodbe, ampak (tudi) njegova vsebina; od tod vtis, da gre za scenaristične romane (po mnogih so tudi zares posneli filme) in pogoste kritiške primerjave opisov z brezosebnostjo kamere. Novi »pogled« je sprožil drug pomemben premik, zanikanje klasične psihologije in sveta »idej« na splošno, ki se je sicer začelo že z avantgardami, a se je v povojnem obdobju zasidralo v romanu in močno omajalo koherentnost zgodbe in »živost« tradicionalnih literarnih junakov, takih, v katere se je bilo mogoče vživeti ali jih zavrniti, ki pa so bili bralcu razumljivi v njihovi »človeškosti«. Povojni (francoski) čas očitno vsaj v določeni meri ni več prenesel takšnega »junaka«: »Razdalja med človekom in soljudmi, razdalja med človekom in njim samim, med človekom in svetom, med svetom in svetom, nič ne ostaja nedotaknjeno: vse se trga, poka, cepi, premika,« je zapisal Robbe-Grillet. (tlp)
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Z več izkušnjami bi vedel, da sodobnih strojev ne sme zaupati temnopoltim voznikom, ker jih takoj uničijo.
»Kdaj ste nameravali oditi?« sprašuje A…
»Ne vem…«
Obrnjena drug proti drugemu se gledata nad krožnikom, ki ga Franck drži v eni roki, dvajset centimetrov nad mizo.
»Morda naslednji teden.«
»Tudi sama moram v mesto,« pravi A… »Opraviti moram kar nekaj nakupov.«
»Lahko greste z mano. Če odrineva zgodaj, bova ponoči že nazaj.«
Krožnik odloži na svojo levo in se pripravlja, da bo začel jesti. A… usmeri pogled prek mize.
»Stonoga!« reče z nekoliko zadržanim glasom, ki zareže v tišino.
Franck dvigne oči. Obrne jih v smeri, ki jo nakazuje nepremičen pogled njegove sosede, in zasuka glavo v drugo stran, na desno.
Na svetli steni nasproti A… se je pojavila srednje velika (približno za prst dolga) skolopendra, dobro vidna kljub šibki svetlobi. Trenutno se ne premika, vendar smer njenega telesa nakazuje pot, ki diagonalno seka ploskev: od spodnje zaključne letve na strani hodnika proti vogalu stropa. Žival je mogoče zlahka prepoznati po dobro razvitih nožicah, predvsem na zadnjem koncu trupa. Če jo opazujemo natančneje, lahko na drugem koncu zaznamo trzanje njenih tipalk.
A… se od odkritja dalje ni niti zganila: vzravnano je obsedela na stolu, roki počivata vsaka na svoji strani krožnika. Široko razprte oči strmijo v steno. Usta niso povsem zaprta in morda se celo neopazno tresejo.
Srečanje z različnimi vrstami stonog po sončnem zahodu ni v tej že stari leseni hiši nobena redkost. Ta vrsta niti ni med največjimi in še zdaleč ni najbolj strupena. A… ostaja hladnokrvna, vendar ji ne uspe stopiti iz zamaknjenosti ali se pošaliti na račun svojega odpora do skolopender.
Franck, ki se ni oglasil, znova pogleda A… Nato neslišno vstane s stola in v rokah drži prtiček. Zvije ga v tulec in se približa zidu.
Zdi se, da A… diha hitreje; ali pa je to samo utvara. Njena leva roka se počasi oklene noža. Tanke tipalke začnejo nihati hitreje.
Nenadoma žival usloči telo in se začne z vso hitrostjo, ki jo premorejo njene nožice, poševno spuščati proti tlom, zvit prtiček pa še hitreje udari po njej.
Roka s tankimi prsti se je močno oprijela ročaja noža; obrazne poteze se pri tem niso niti malo omehčale. Franck odmakne prtiček od zidu in z nogo pokončuje nekaj na tlakovanem podu ob letvi.
Kak meter višje na zidu ostaja temna packa – mali lok, ki se zvija v vprašaj, na eni strani na pol zabrisan ter tu in tam obdan z manjšimi znamenji – od katere A… še vedno ni odvrnila pogleda.

Allain Robbe-Grillet: Žaluzija; prevod: Suzana Mihelič; Študentska založba 2007)

Kritika, esejistika, refleksija...

TEOFIL PANČIČ
Teofil Pančič se je rodil leta 1962 v Skopju. Odraščal je v Zagrebu, od svojega 25. leta pa živi in dela v Beogradu. Mesta, kjer se je rodil in odraščal, po njegovih besedah jasno govorijo, da gre v njegovem primeru za tipičen postjugoslovanski proizvod. Sebe razume kot novinarskega pisca obče prakse, kar z drugimi besedami pomeni, da Teofil Pančić piše kolumne, eseje in kritike. Pravi, da v svojem življenju razen branja in pisanja ne vidi pomembnih podrobnosti. Je avtor knjige Urbani Bušmani, eden od dobitnikov prestižne novinarske nagrade Juga Grizelja ter reden kolumnist in kritik tednika Vreme.
Na festival prihaja kot velik poznavalec nekdanjega jugoslovanskega prostora, njegove kulture in nekulture, hkrati pa je tudi pisec spremne besede k romanu Andreja Nikolaidisa Mimesis.
CRISTINA ONORO
Cristina Onoro je podiplomska raziskovalka na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na španski Universidad Complutense de Madrid. Njena doktorska disertacija, ki jo bo zagovarjala v kratkem, temelji na delu Enriqueja Vila - Matasa. Od leta 2003 je štipendistka španskega ministrstva za izobraževanje. Na Universidad de las Américas-Puebla (Mehika) in Universita degli Studi di Roma II-Tor Vergata (Italija) je bila raziskovalka v okviru študijske izmenjave. Na Universidad Complutense de Madrid predava in pripravlja delavnice iz literarne kritike in literarne teorije. Njeni zadnji članki (oblavljeni pri Campus Stellae: haciendo camino en la investigación literaria, 2006; Interlitteraria, 2006) se osredotočajo na poetiko in fikcijo Enriqueja Vila - Matasa in drugih evropskih pisateljev.

Tuji gosti na Festivalu zgodbe Fabula: Lamija Begagić

Alain Robbe-Grillet je med vsemi povabljenci Festivala zgodbe Fabula daleč najstarejši, Lamija Begagić, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine, pa velja za daleč najmlajšo gostjo letošnje prireditve. Rojena je bila leta 1980 v Zenici, danes, kot pravi sama, pa živi na poti med rojstnim krajem, Sarajevom in Zagrebom (»Zagreb je moj hrib, moj samotni otok, moja plaža.«) Poleg tega, da se v zadnjih letih posveča predvsem raziskovanju interkulturnega branja literature, pisane v izgnanstvu, je v bosanskih založniških krogih znana tudi kot urednica; do pred kratkim je pripravljala literarno revijo Književni žurnal ter spletno revijo za literaturo in kulturo Omnibus (http://www.omnibus.ba), še vedno pa ureja tri revije za otroke, Kolibrića, Palčića in 5Plus.
Kot avtorica je Begagićeva doma, pa tudi na Hrvaškem in v Srbiji, najbolj znana po svoji kratki prozi: »Kratka zgodba je forma, ki me je privlačila od nekdaj in ki najbolj ustreza moji senzibilnosti.« Njeni zgodbi Bog, jazz i još ponešto ili prosto Ena (Bog, džez in še nekaj ali preprosto Ena) ter Jabuka (Jabolka) sta izšli v zborniku Bun(t)ovna p(r)oza, na natečaju Ekran priče_02, ki sta ga pripravila zagrebška Naklada MD ter Iskon internet, pa je Begagićeva za zgodbo Sedemindvajset dobila prvo nagrado; posamezne zgodbe najdemo tudi v antologijah, kot sta zbornik Poqueerene priče ter antologija kratkih zgodb avtorjev iz nekdanje Jugoslavije Na trećem trgu.
Knjižni prvenec Begagićeve Godišnjica mature (Obletnica mature), ki je predlani tako rekoč sočasno izšel v Beogradu in Sarajevu, sestavlja triindvajset kratkih zgodb, ki jih vsak iz svojega zornega kota pripovedujejo oziroma, bolje, izpovedujejo dijaki neke srednje šole. Čeprav gre, gledano povprek, za že znano obujanje spominov generacije, ki je svojo izredno tragično mladost preživela v vojni, to po mnenju kritike nikakor ni osrednji in temeljni motiv njenih pripovedi. Poleg »rahle parodije« jih namreč odlikujejo »izjemna sposobnost prepletanja posameznih motivov v celoto«, »občutek za podrobnosti«, pa tudi slog, ki je značilno asketski, »skop« in »brez vsakih odvečnih bravur«. (jd)
-----------------------------------------------------------------------------------------------------
S Huldarjem ne moreva imeti otrok in to naju seveda muči. To spoznanje vsak sterilni par postopno, z leti grize in najeda vse bolj in vse močneje. Najbrž bi jih lahko celo imela, ko jih še ne bi načrtovala. Ko bi se malo izživela. Ko bi potovala, preden bi naju na to monotono mesto priklenile obveznosti. Ko bi uživala drug v drugem, še preden bi se pojavila tretji in četrti. V tem trenutku bi lahko najbrž našla kup domnevnih argumentov zoper otroke, tako kot to počne večina parov najinih let. No, midva nisva večina, temveč neplodna manjšina in kot takšna imava na voljo ves čas tega sveta, da se izživiva, da potujeva in uživava drug v drugem. Pogosto pijeva, v glavnem vino, Huldar, včasih tudi absint, ki mu ga njegovi pošljejo z Islandije. Ko ga že malo spijeva, spustim glavo na njegov trebuh, mu dvignem majico in z jagodico kazalca povrtam po njegovem popku. Medtem ko iz njega bezam koščke bombaža, mu tiho šepetam, da najini prijatelji, ki so se že preizkusili v starševstvu, gotovo nimajo dosti priložnosti za takšna intimna alkoholna druženja. On prikimava in me gladi po temenu.
Poleg tega, da pijeva, pogosto tudi potujeva. Potujeva sama ali pa z mojim bratom in starši. V Reykjavik potujeva tudi z njegovimi starši in sestrami. Ker sva prikrajšana za starševstvo, izkoriščava svoje položaje otrok, brata in sestre. S svojima družinama se druživa precej več od najinih vrstnikov.

Odlomek iz kratke zgodbe Hana: Bova jutri

Tuji gosti na Festivalu zgodbe Fabula: Andrej Nikolaidis

Alain Robbe-Grillet je med vsemi povabljenci Festivala zgodbe Fabula daleč najstarejši, Lamija Begagić, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine, pa velja za daleč najmlajšo gostjo letošnje prireditve. Rojena je bila leta 1980 v Zenici, danes, kot pravi sama, pa živi na poti med rojstnim krajem, Sarajevom in Zagrebom (»Zagreb je moj hrib, moj samotni otok, moja plaža.«) Poleg tega, da se v zadnjih letih posveča predvsem raziskovanju interkulturnega branja literature, pisane v izgnanstvu, je v bosanskih založniških krogih znana tudi kot urednica; do pred kratkim je pripravljala literarno revijo Književni žurnal ter spletno revijo za literaturo in kulturo Omnibus (http://www.omnibus.ba), še vedno pa ureja tri revije za otroke, Kolibrića, Palčića in 5Plus.
Kot avtorica je Begagićeva doma, pa tudi na Hrvaškem in v Srbiji, najbolj znana po svoji kratki prozi: »Kratka zgodba je forma, ki me je privlačila od nekdaj in ki najbolj ustreza moji senzibilnosti.« Njeni zgodbi Bog, jazz i još ponešto ili prosto Ena (Bog, džez in še nekaj ali preprosto Ena) ter Jabuka (Jabolka) sta izšli v zborniku Bun(t)ovna p(r)oza, na natečaju Ekran priče_02, ki sta ga pripravila zagrebška Naklada MD ter Iskon internet, pa je Begagićeva za zgodbo Sedemindvajset dobila prvo nagrado; posamezne zgodbe najdemo tudi v antologijah, kot sta zbornik Poqueerene priče ter antologija kratkih zgodb avtorjev iz nekdanje Jugoslavije Na trećem trgu.
Knjižni prvenec Begagićeve Godišnjica mature (Obletnica mature), ki je predlani tako rekoč sočasno izšel v Beogradu in Sarajevu, sestavlja triindvajset kratkih zgodb, ki jih vsak iz svojega zornega kota pripovedujejo oziroma, bolje, izpovedujejo dijaki neke srednje šole. Čeprav gre, gledano povprek, za že znano obujanje spominov generacije, ki je svojo izredno tragično mladost preživela v vojni, to po mnenju kritike nikakor ni osrednji in temeljni motiv njenih pripovedi. Poleg »rahle parodije« jih namreč odlikujejo »izjemna sposobnost prepletanja posameznih motivov v celoto«, »občutek za podrobnosti«, pa tudi slog, ki je značilno asketski, »skop« in »brez vsakih odvečnih bravur«. (jd)
-----------------------------------------------------------------

Neko jutro sem šel na sprehod po burji, ker me je od slabega alkohola bolela glava. Takrat sem doumel, da se bo moj svet zrušil. V njem ni bilo upokojencev, ki telovadijo na mrazu in glasujejo za vojne zločince. Resničnost pa je sestavljena prav iz takih neumnih idiotov in njihovih grdobij. V mojem svetu niso obstajali ljudje, ki so verjeli, da je vse, kar so pametnega slišali v življenju, napisal Njegoš. Ti ljudje bodo že nekako dobili način, da me posrkajo v svojo resničnost. Našli bodo način, da zrušijo vsa obzidja, ki sem jih kot obrambo pred njimi dolgo in pridno gradil.
In res se je vse zrušilo samo od sebe. Zadostovala je zavest o velikosti njihove neumnosti in ugotovitev, da moj eskapistični mikrosvet, obkrožen z njimi, ne more dolgo obstati. Ob ljudeh, ki verjamejo, da je Njegoš rekel: zdrav duh v zdravem telesu.
Od takrat poskušam te ljudi razumeti, vendar mi gre slabo od rok: gibljejo se v prostoru kolektivnega iracionalnega; če vas je Bog kaznoval in v vas vsadil vsaj malo razuma, se je težko prebiti skozi njihov svet, sestavljen iz gigantskih gob, ki jim na klobukih raste mah v obliki križa in štirih črk »S«, skozi svet nadrkanih belih zajcev, ki jih vodijo horde bivših občinskih funkcionarjev, ki so se spremenili v pijane paravojaške klavce, skozi svet norega klobučarja, ki se za vsak božič preobleče v pravoslavnega patriarha, vzame svojo uro in pobesneli državi za izkrivljenim zrcalom, v katerem se opazuje Evropa, pojasnjuje, da se Kristus ni rodil 25. decembra, ampak 7. januarja, in da se novo leto ne začne prvega, ampak štirinajstega januarja.

Odlomek iz romana Mimesis, prevod Aleš Čar, Študentska založba 2007

Tuji gosti na Festivalu zgodbe Fabula: Jaume Cabré

Katalonski pisatelj Jaume Cabré, ki se je rodil leta 1947 v Barceloni, velja za enega najbolj cenjenih španskih pisateljev tako med bralci kot med literarno kritiko. Po izobrazbi je filolog in je svoje pisateljevanje dolgo časa kombiniral tudi s poučevanjem jezikoslovja in književnosti. Njegova priljubljenost je še toliko večja, ker piše tudi scenarije za filme in televizijske nadaljevanke, v prvi polovici devetdesetih let pa je skupaj z Joaquimom Mario Puyalom napisal tudi scenarij za prvo katalonsko televizijsko serijo za domačo televizijsko hišo. Občinstvu se je predstavil tudi z dramskimi besedili in objavil zbirke esejev, v katerih razmišlja o pisateljskem poslanstvu nasploh.

Njegova strma pot v sam vrh sodobne katalonske literature se je začela leta 1991 z objavo romana Gospod sodnik, ki je požel bogato paleto literarnih nagrad in so ga v prvih petih letih po izidu prodali v 60.000 izvodih. Kmalu nato so ponovno natisnili trilogijo romanov Fra Junoy ali agonija glasov (1984), ki je bila prav tako prodana v skoraj 60.000 izvodih, Pajčevina (1984) in Luwovski ali norost (1985) pod naslovom Knjiga o mestu Feixes (1996). Leta 1996 je izšel roman Evnuhova senca, ki sta mu sledila še zbirka kratke proze Zimsko potovanje (2001) in ponovno zelo odmeven roman Šumenje Pamana (2004). Pred štirimi leti je prejel tudi katalonsko literarno nagrado za svoje literarne dosežke. Prvi slovenski prevod je Cabré dobil šele letos, ko je pri Študenstki založbi izšel njegov roman Evnuhova senca v prevodu Simone Škrabec.

Ena najbolj opaznih značilnosti njegove literature je poleg obvladanja jezika in njegovih posebnosti tudi zanimanje za preteklost. Skozi ves njegov opus se kot nekakšna rdeča nit vleče usoda preteklih in sodobnih prebivalcev mesta Feixes. Gre za zrcalno podobo mesta Terrassa, v katerem je preživel večino svojega življenja. Cabréjev literarni svet je povezan tudi s srednjo Evropo, hkrati pa si Cabré upa pokazati tudi na najbolj temačne strani sveta na vzhodni obali Sredozemlja, njegova Balada iz zbirke Zimsko potovanje, je eno redkih del, ki si je iz Zahoda upalo pripovedovati o vojni v Bosni. Cabré kaže globoko zaskrbljenost zaradi ideološko razcepljene družbe, v kateri se delitev ohranja iz roda v rod. Poleg tega pa se zelo jasno zaveda, kako pomemben je boj proti pozabi. (šm)
----------------------------------------------------------------------



Toda delavsko življenje ne proizvaja materiala za psihiatre. Če začneš s službo ob sedmih zjutraj, se izogneš marsikateri krizi. Cel mesec enoličnega dela povzroča drugačen nemir.
Želja, da bi Sodeloval (in se s tem odkupil za svoj izvor) v Templju Proizvodnje, je trajala kratek čas. Opazil je, da tovarišica Natalia za svoje sodelavce ni bila član delavskega razreda, temveč zgolj dvoje prsi in rit; njegove pripombe o politični situaciji med zajtrkom ali ob tekočem traku je sosed sprejemal brez vsake pozornosti, razglabljanja ga niso zanimala, hotel je izvedeti samo to, kje bi lahko kupil cenejši televizor kot v trgovini; delovodja (pol delavec, pol prodana duša, povprečnež, ki je rad koga naznanil, a je bil dober človek in so mu mnogi zavidali) ni nikomur oprostil zamujanja in mu je trikrat odtrgal plačo zaradi polurne zamude (kar se je zgodilo zaradi večernega sestanka celice, ki je trajal dlje, kot je bilo predvideno). Tako je prišel do zaključka, da je vse skupaj sranje in da je življenje bistveno težje, kot piše v učbenikih.
Kljub temu se je tovariš Simó, ki je iz prometa izrinil podanika Miquela Gensano, ne da bi to razen družine sploh kdo opazil, počutil srečnega, tako kot je bilo zaukazano...

Odlomek iz romana Evnuhova senca, prevod Simona Škrabec, Študentska založba 2007

Tuji gosti na Festivalu zgodbe Fabula: Miloš Urban

Pisatelj in prevajalec Miloš Urban (rojen leta 1967) se je v zadnjem desetletju uveljavil kot eden najvidnejših, a tudi najbolj svojevrstnih čeških prozaistov, čigar dela so izjemno priljubljena tudi med bralci; njegov tretji roman, Povodni mož, je bil denimo razprodan v pičlih dveh tednih in seveda tudi nemudoma ponatisnjen enako kot obe njegovi prejšnji knjigi.
Urban je študiral anglistiko in nordistiko na Filozofski fakulteti v Pragi, po končanem študiju pa se je še eno leto izpopolnjeval na univerzi v Oxfordu; preživlja se predvsem z uredniškim in prevajalskim delom. Poleg daljših pripovednih zvrsti piše tudi kratke zgodbe, eseje in gledališke igre. Precej pozornosti je zbudil že s prvim romanom Čisto vse o Rokopisih: Nova literatura dejstev (1998), ki ga je izdal pod psevdonimom; gre za neobičajnega križanca med detektivskim romanom in parodijo na nekatere postavke češke literarnozgodovinske vede: junak romana se namreč loti odkrivanja »resnice« o nastanku dveh »staročeških« rokopisov iz naslova, ki so jih znanstveniki že v 19. stoletju razkrinkali kot ponaredka.
Dokončno je češko bralno občinstvo osvojil s svojo drugo knjigo Sedem cerkva: gotski roman iz Prage, ki je izšla leto zatem in je tudi edini Urbanov roman, ki je že preveden v slovenščino. V njem se pripovedovalec, sicer propadli študent zgodovine in odpuščeni policist, po nenavadnem spletu okoliščin znajde sredi vrste okrutnih zločinov; šele postopoma mu postane jasno, da ima v vsej zmešnjavi tudi sam precejšnjo vlogo... V tej knjigi se Urban znova spretno poigrava z različni žanri, kot sta na primer kriminalka in grozljivi roman, hkrati pa na nevsakdanji, samosvoj način prepleta sodobnost, fantastiko in zgodovino; enako velja za že omenjeni roman Povodni mož (2001), ki ga je mogoče opredeliti kot nekakšno »ekološko srhljivko«, zanj pa je dobil tudi nagrado magnesia litera za najboljše prozno delo leta.
Med značilnosti Urbanove pisave lahko poleg spogledovanja z žanri trivialne literature uvrstimo tudi neobičajen črni humor in predvsem avtorjevo izredno razgledanost, ki se po eni strani kaže skozi številne aluzije na druge literate in njihova dela (v Sedmih cerkvah začutimo vsaj Poeja in Kafko), po drugi pa v številnih pasažah o zgodovini, arhitekturi in umetnosti. Hkrati izkazuje tudi precejšnjo angažiranost, in to od ekologije do ohranjanja kulturne in arhitekturne dediščine ali stanja duha sodobnega človeka, do katerega je precej kritičen. (gb)
------------------------------------------------------------------------------------------
Soba se je proti stekleni steni širila in je na prvi pogled kršila vse zakone perspektive. Spominjala je na belo, pri glavi zastekljeno krsto. Jaz sem vstopil pri nogah. Težke zavese pred oknom so bile odgrnjene. Sredi dvoranice je stala secirna miza, katere ploskev je imela nepravilno obliko in je bila na nekaj mestih videti, kot bi jo kdo odgriznil. Domislil sem se, da ta mesta olajšujejo dostop do razteleševanega predmeta.
Na mizi je v soju kirurških luči ležal konj. Srednje velik negiben rjavec. Videl sem hrbet, levo stran, iztegnjen vrat in del glave. Oko je bilo odprto in bleščeče, ni videlo. Kopit ni bilo videti, zakrivale so jih preveze iz debelega blaga; kljub temu je bilo mogoče razločiti njihovo neobičajno zašiljeno obliko. Premagal sem strah in stopil bliže. Na strani, ki se je sunkovito dvigala, je zevala dolga rana, ki jo je zarezal skalpel; na sredini je bila nekoliko razprta. Zagledal sem rožnato meso in rumenkasto maščobo, s krasto počrnele krvi. Pristopil sem še korak bliže in v polni luči zagledal glavo in tisto, kar je molelo iz čela: dolg vretenčast rog. Iztegnil sem roko in se s prstnimi blazinicami dotaknil hrapave površine, na otip enako tople kot živo telo. Mar niso samorogi beli?
Potem se je zgodilo. Okno je zažvenketalo in se raztreščilo, tisto, kar je priletelo skozenj, je padlo na tla pred mano in se odbilo v kot.
Odlomek iz romana Sedem cerkva, prevod Tatjana Jamnik, Študentska založba 2006

Okrogle mize: Medijska reprezentacija smrti

Prva okrogla miza bo v sredo, 31. januarja, ob 19. uri. Občinstvo bo v Klubu Cankarjevega doma skozi temo Medijska reprezentacija smrti popeljal publicist mag. Marcel Štefančič jr. Z gosti dr. Sandro Bašić Hrvatin in dr. Markom Milosavljevičem, ter z urednikom Slovenskih novic Marjanom Bauerjem bodo raziskali različne načine, na katere se smrt prikazuje v javnosti, kako jo izkoriščajo in hkrati tabuizirajo. V sodobni medijski, potrošniški in spektakelski družbi je smrt tabuizirana, hkrati pa na primer v črnih kronikah (predvsem rumenega tiska) izrabljena za spektakularno poročanje.

Okrogle mize: Antropologija smrti

Na okrogli mizi Antropologija smrti, ki bo v torek, 6. februarja, ob 19. uri, prav tako v Klubu Cankarjevega doma, se bodo zbrani gostje, Slavi Blažič, Barbara Kos, dr. Alojz Ihan, Uroš Lebar, dr. Anton Mlinar, Rajko Škarič, in moderatorka dr. Karmen Šterk pogovarjali o pojmovanju smrti, doživljanju umiranja in smrti, o žalovanju in pogrebnih praksah, o centralnem pomenu smrti za življenje in o strahu ter olajšanju, ki ga smrt prinaša. Vprašanje je, ali človek lahko sam odloča o svoji smrti ali pa smo obsojeni le na družbeno sprejemljive načine umiranja, s katerimi potrjujemo, da ne v življenju ne v smrti ne razpolagamo s svojim telesom, marveč ga vedno podredimo sveti ali posvetni avtoriteti.

Okrogle mize: Podobe minevanja

18. januarja se je iztekel fotografski natečaj z naslovom Podobe minevanja, ki ga je naša časopisna hiša pripravila skupaj z Galerijo Photon in Študentsko založbo v okviru Festivala zgodbe – Fabula. Ker je nosilna tema letošnjega festivala pojem in fenomen smrti v sodobni družbi, zainteresirani že od 18. decembra v njem sodelujejo s podobami minevanja, končnosti, trenutka in časa, ki so že od nekdaj zelo združljive s fotografskim medijem.

Strokovna žirija v sestavi Dnevnikovega fotografa Tomaža Skaleta, vodjo fotografske galerije Photon Dejana Sluge in pisatelja Dušana Šarotarja pozorna predvsem na motive osebnega soočenja s podobami minevanja, propadanja in smrti. Žirija bo izbrala petdeset najboljših, ki bodo objavljene na spletni strani Študentske založbe (www.studentskazalozba.si). Vzporedno bo izbrala tudi petnajst fotografij, ki se bodo uvrstile v ožji izbor. Te bodo v času festivala objavljene v našem časopisu, od 15. februarja do 10. marca pa bodo razstavljene tudi v ljubljanski Galeriji Photon.

Nagrajence natečaja bo žirija razglasila 14. februarja ob 19. uri v Klubu Cankarjevega doma, in sicer na okrogli mizi z naslovom Podobe minevanja. Na samem dogodku bo tudi projekcija petdesetih fotografij, ki so prišle v širši izbor za nagrado. Tri glavne nagrade, ki jih podeljuje naša časopisna hiša, so digitalni fotoaparat canon powershot A630 ter dve izdaji knjige Nikolaja Pečenka z naslovom Fotografirajmo digitalno.

Vikend v Postojni: Umetnost predstavitve v Postojni

Ena od pogosteje uporabljenih besed v okviru filmske Fabule v Postojni bo pitching. Termin v filmskem žargonu pomeni predstavitev projekta bodočemu producentu, koproducentu, distributerju ali morebitnemu sponzorju oz. investitorju.
Kako učinkovito prodati svojo idejo, zgodbo ali scenarij, kdaj je pravi čas za pitchanje, bomo poskušali ugotoviti na okrogli mizi Umetnost predstavitve: To pitch or not to pitch?, ki bo v petek, 2. februarja, ob 19. uri v kulturnem domu. Pogovor bo vodila Maja Weiss, sodelovali pa bodo Ida Weiss, Blaž Kutin, Feri Lainšček, Igor Pediček, Danijel Hočevar, Jurij Hudolin, Aleš Čar, Mitja Čander in Suzana Tratnik. Na povabilo MEDIA deska Slovenija, informacijske pisarne programa MEDIA evropske komisije in v sodelovanju treh stanovskih društev Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU), Društva slovenskih režiserjev (DSR) in Društva slovenskih pisateljev (DSP) se bo slovenskim ustvarjalcem na okrogli mizi pridružil tudi evropski strokovnjak za pitching Jurgen Wolff, ki bo v soboto, 3. februarja 2007, vodil delavnico na omenjeno temo.

Vikend v Postojni: Najboljši slovenski kratki filmi

Ob slovenskih kratkih filmih bomo videli tudi slovensko premiero zmagovalnega kratkega filma evropskih filmskih nagrad (EFA) 2006 madžarskega Before Dawn Balinta Kenyeresa.
1. Sretan put, Nedime (2006), režija Marko Šantić
2. Srce je kos mesa (2004), režija Jan Cvitkovič
3. Atorzija (2003), režija Stefan Arsenijević
4. Child in time (2004), režija Maja Weiss
5. Hop, Skip & Jump (2000), režija Srdjan Vuletić
6. Before dawn (2006), režija Balint Kenyeres
Program je pripravljen v sodelovanju s Filmskim skladom.

Vikend v Postojni: Finale Proznih mnogobojev

Eden od vrhuncev dogajanja bo tudi finale Proznih mnogobojev, zadnje dejanje natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Novembra so se v petih slovenskih mestih avtorji kratkih zgodb pomerili na lokalnih predizborih. Petnajst finalistov, ki se jim bodo pridružili še trije najboljši dijaki srednjih šol, ki so sodelovali pri projektu Za-pisano veselje, se bo v soboto, 3. februarja, ob 20. uri v Jamskem dvorcu, potegovalo za nagrado 830 evrov. Zmagovalca bo izbrala tričlanska strokovna žirija, ki bo upoštevala tudi glasove iz publike. Mnogobojce pa čaka še eno presenečenje. Zgoraj omenjeni žiriji se bo na odru pridružila še druga strokovna zasedba, ki jo bodo sestavljali Peter Povh, Polona Sepe in Dušan Šarotar in je nastala na podlagi iniciative Napišimo film, v katero je vključena tudi TV Slovenija. Med nastopajočimi bodo izbrali najboljšo filmsko zgodbo in nagrada za zmagovalca je odkup njegove zgodbe.
Finalisti proznih mnogobojev
Ljubljana
Žiga Rus
Mirana Likar
Zoran Kneževič

Celje
Mohor Hudej
Aleksander Hropot
Andreja Jezernik

Novo mesto
Damijan Šinigoj
Aleksej Metelko
David Petrovič

Piran
Jurij Rustja
Ana Močnik
Alenka Mrakovčič
Maribor
Cameron Bobro
Gregor Lozar
Tatjana Jamnik

Projekt Za-pisano veselje
Lucija Dačić
Irma Zidar
Sara Topolovec

Program Festivala zgodbe Fabula

24. 1. 2007 ob 21.00
Jazz club Gajo, Ljubljana
Literarni večer z Andrejem Nikolaidisom
Povezuje: Aleš Čar
25. 1. 2007 ob 18.00
Knjigarna Konzorcij, Ljubljana
Branje štirih nominirancev za nagrado Dnevnikova fabula: Katarina Marinčič, Veronika Simoniti, Marjan Tomšič
in Suzana Tratnik
Povezuje: Vladka Rejc
25. 1. 2007 ob 19.00
MMC Kibla, Maribor
Literarni večer z Andrejem Nikolaidisom
Povezuje: Marko Samec
30. 1. 2007 ob 21.00
Jazz club Gajo, Ljubljana
Literarni večer z Lamijo Begagić
Povezuje: Mitja Čander
31. 1. 2007 ob 19.00
Cankarjev dom, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
Okrogla miza: Medijska reprezentacija smrti
Sodelujejo: dr. Sandra Bašić Hrvatin, Marjan Bauer, Marko Milosavljevič in drugi
Povezuje: Marcel Štefančič, jr.
31. 1. 2007 ob 19.00
MMC Kibla, Maribor
Literarni večer z Lamijo Begagić
Povezuje: Marko Samec
2. 2.–4. 2. 2007
Kulturni dom in Jamski dvorec Postojna
Filmska fabula
2. 2. 2007 ob 19.00
Kulturni dom, Postojna
Okrogla miza: Umetnost predstavitve:
to pitch or not to pitch?
Sodelujejo: Mitja Čander, Aleš Čar, Danijel Hočevar,
Jurij Hudolin, Blaž Kutin, Feri Lainšček, Igor Pediček, Suzana Tratnik in Ida Weiss
Povezuje: Maja Weiss
2. 2. 2007 ob 21.00
Kulturni dom, Postojna
Projekcija najboljših slovenskih kratkih filmov zadnjih let
in premiera zmagovalnega kratkega filma evropskih
filmskih nagrad (EFA) 2006
2. 2. 2007 ob 23.00
Lokal Epic, Postojna
Filmsko druženje
3. 2. 2007 10.00–18.30
Jamski dvorec, Postojna
Filmske delavnice: Pitching - Umetnost predstavitve
3. 2. 2007 ob 20.00
Jamski dvorec, Postojna
Finale Proznih mnogobojev
3. 2. 2007 ob 23.00
Jamski dvorec, Postojna
After party
4. 2. 2007 10.00 –13.00
Jamski dvorec, Postojna
Zaključek filmskih delavnic s podelivijo nagrade
za najboljši pitch
6. 2. 2007 ob 19.00
Cankarjev dom, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
Okrogla miza: Antropologija smrti
Sodelujejo: Slavi Blažič, Barbara Kos, dr. Alojz Ihan,
Uroš Lebar, dr. Anton Mlinar, Rajko Škarič
Povezuje: dr. Karmen Šterk
6. 2. 2007 ob 21.00
Slovenska kinoteka, Ljubljana
Retrospektiva Alaina Robbe-Grilleta z avtorjem
7. 2. 2007 ob 19.00
Cankarjev dom, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
Literarni večer z Alainom Robbe-Grilletom
Povezuje: Tanja Lesničar Pučko
9. 2. 2007 ob 18.00
Knjigarna Konzorcij, Ljubljana
Predavanje o katalonski književnosti: Jaume Cabré
9. 2. 2007 ob 21.00
Jazz club Gajo, Ljubljana
Literarni večer z Jaume Cabréjem in Dragom Jančarjem
Povezuje: Simona Škrabec
10. 2. 2007 ob 19.00
Miklova hiša, Ribnica
Literarni večer z Jaumé Cabrejem
Povezuje: Simona Škrabec
13. 2. 2007 ob 21.30
Jazz club Gajo, Ljubljana
Literarni večer z Milošem Urbanom
Povezuje: Tatjana Jamnik
14. 2. 2007 ob 19.00
Cankarjev dom, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
Okrogla miza: Podobe minevanja in razglasitev
nagrajencev foto natečaja
Sodelujejo: Jure Eržen, Uroš Hočevar, dr. Lev Kreft
in drugi
Povezuje: Renata Muič
14. 2. 2007 ob 19.00
Mladinska knjiga, Koper
Literarni večer z Milošem Urbanom
Povezuje: Tatjana Jamnik
17. 2. 2007 ob 19.00
Cankarjev dom, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
Zaključna prireditev: Podelitev nagrade
Dnevnikova fabula za najboljšo zbirko kratke proze
17. 2. 2007 ob 24.00
After party
15. 2.–10. 3. 2007
Galerija Photon, Ljubljana
Razstava 15 najboljših fotografij
s foto natečaja Podobe minevanja

Zaključna prireditev

Sklepno dejanje in hkrati vrhunec festivala bo podelitev nagrade Dnevnikova fabula za najboljšo knjigo kratke proze v zadnjih dveh letih. Goste bodo pozdravili predsednik uprave Dnevnika mag. Branko Pavlin, direktor Študentske založbe Igor Brlek in direktor Postojnske jame Matjaž Berčon.
Prireditev bo povezoval Vito Avguštin, dnevnikov novinar in izkušen moderator, program pa bo sestavljen iz krajšega koncerta Dnevnikovega štipendista Tadeja Horvata, podiplomskega študenta klavirja v Švici, iz performativno-glasbene zasedbe bobnarjev Slovenski tolkalni projekt SToP (člani skupine igrajo v največjih profesionalnih orkestrih pri nas), na koncu pa nas bo DJ Podli popeljal s socialne kulise, v ozadju katere bomo nazdravili, čestitali drugemu dobitniku nagrade in se prepustili prijetnemu druženju, v razgibano zabavo do poznih jutranjih ur.

Branko Pavlin: Najlepše zgodbe

Zgodba je bila in ostaja eden temeljnih načinov, prek katerega življenje nagovarja človeka. Zgodbe so povsod, vsi jih nosimo v sebi, in to zapisane v vseh žanrih. Ljubezen, odnosi med ljudmi ali recimo problem boja za oblast v antiki, srednjem veku ali v sodobnem svetu se po svojih osnovnih mehanizmih zelo malo razlikujejo med seboj, če sploh. Menjujejo se navade, kulture in jeziki, izpopolnjuje se tehnika, nadgrajujejo se politični in gospodarski sistemi, vendar osnovne človeške lege, temeljne človeške fabule, ostajajo enake.
Literatura je bila od vedno hram za zgodbo in zato verjetno ne čudi, da Festival zgodbe – Fabula izhaja prav iz besede, torej prastare umetnosti najprej pripovedovanja in kasneje tudi zapisovanja zgodb. Vendar pa se niti zgodba posledično pa niti festival, ne ustavljata zgolj pri literaturi. Z lansko (že tretjo izdajo) je festival vstopil v svojo zrelo dobo, kar pomeni, da je kot celota doživel pomembno prenovo in nadgraditev. Ne govorimo več le o festivalu kratke zgodbe, temveč o festivalu zgodbe kot take. Prav tako festival zasleduje odmeve, poti in transformacije zgodbe skozi druge izrazne oblike – skozi gledališče, film, fotografijo (kot primer navedimo letošnji fotografski natečaj Podobe minevanja), slikarstvo, performens in tudi skozi glasbo ter preostale umetniške pristope.
Pomembna nova dimenzija prenovljenega festivala je neposreden stik z avtorji. Z drugimi besedami to pomeni, da je Festival zgodbe – Fabula postal resen mednarodni festival z uglednimi tujimi gosti in z velikim odmevom v domačih in tujih medijih. Pogovori s tujimi avtorji v prepolnih klubih po vsej Sloveniji, osebni stik s pomembnimi imeni evropske in svetovne pisane besede, sproščeno vzdušje neformalnih srečanj postajajo vse pomembnejši dejavniki, saj Slovenijo na žalost velika imena na svojih poteh vse pogosteje obidejo. To pomeni, da Dnevnik s sodelovanjem pri Festivalu zgodbe – Fabuli prispeva pomemben delež pri povezovanju slovenskega kulturnega prostora s širšim evropskim in svetovnim prostorom. Tako zgodbe kot avtorji, nosilci teh pripovedi, ki personificirajo bogastvo aktualnih in odmevnih zgodb, s svojo živostjo in barvitostjo prinašajo v slovenski prostor pomembno osvežitev.
Končno pa je tu seveda Dnevnikova nagrada za najboljšo domačo knjigo kratke proze, izdano v zadnjih dveh letih. Lani jo je dobil Nejc Gazvoda za knjigo Vevericam nič ne uide, kar je hkrati pomenilo dokončno afirmacijo verjetno največjega talenta pisane besede najmlajše generacije pri nas. Letos bo nagrada podeljena drugič in se bo s tem dokončno zasidrala v domači kulturni prostor kot najpomembnejša referenca za produkcijo kratke proze. Pri Dnevniku se zavedamo, da prevzemamo prijetno odgovornost, ne samo za omenjeni žanr, ampak tudi za širjenje bralne kulture in kulture v najširšem smislu. Vendar je odgovornost, da vam vsako leto znova sporočimo, katere zgodbe nikakor ne smejo mimo vas, seveda prijetna stvar.
mag. Branko Pavlin je predsednik uprave Dnevnika, d.d.

Sanja Grobovšek: Ogledalo Fabule

Že četrtič stojimo pred vrati Festivala zgodbe Fabula. Nikakor ne moremo reči, da je vse skupaj postalo rutina, saj je festival v organizacijskem smislu vsako leto zgodba zase, lahko pa z veseljem ugotovimo, da Fabula postaja tradicionalna in da se je umestila v slovenski kulturni prostor. Lani smo festival temeljito prevetrili in mu postavili popolnoma nov okvir. Mesec dni strnjenega dogajanja na različnih prizoriščih z manjšim številom tujih gostov in bogatim spremljevalnim programom, skozi katerega smo iskali povezave med literaturo in drugimi umetnostmi. Izkazalo se je, da smo za prenovo izbrali pravi recept. Prav tako pozitiven sprejem je doživela tudi literarna nagrada Dnevnikova fabula, ki jo za najboljšo zbirko kratke proze, izdano v preteklih dveh letih, podeljuje časopisna hiša Dnevnik.

Z zastavljeno prakso bomo letos nadaljevali.

Za nosilno temo četrte Fabule smo si izbrali pojem smrti. Smrt neodvisno od religijskega konteksta vedno in povsod zavzema pomembno mesto špekulacij in emocij. V sodobni, postmoderni družbi se z njo soočamo na skrajno infantilne načine. Ljudje umirajo v bolnišnicah, odmaknjeni od »realnega« življenja, o smrti se v domačem okolju redko pogovarjamo in skrbimo, da smo od nje čim bolj distancirani. Po drugi strani pa sredstva javnega obveščanja brez moralne dileme izkoriščajo smrt in iz pojava ustvarjajo pravi medijski spektakel. Fabula želi ustvariti strokovni diskurz o univerzalnem fenomenu, ki povezuje človeško družbo. Na okroglih mizah, ki jih pripravljamo, bodo poskušali smrt raziskati iz antropološkega, medijskega, medicinskega, biološkega, umetniškega aspekta. Piko na i nosilni temi pripenja fotografski natečaj Podobe minevanja, ki mu bo sledila razstava najboljših prispelih fotografij.

Kljub temu, da bo minevanje ves čas intenzivno odmevalo v ozadju, Fabula primarno ponuja nekaj, za kar bi lahko, če si privoščimo kanček klišejskosti, rekli, da ima status brezčasnosti. In to so zgodbe, ki jih v knjigah prinašajo avtorji letošnjega festivala. In zgodbe, ki morda še niso zapisane, ampak bodo izgovorjene na številnih literarnih dogodkih, ki smo jih umestili v program, v katerem najdemo še branje nominirancev za Dnevnikovo fabulo, predavanje o katalonski književnosti iz prve roke, Filmsko fabulo v Postojni idr.

Za konec pa še vzpodbudna vest. Fabula je letos dobila glavnega pokrovitelja, podjetje KD Group. Kot kaže, slovensko gospodarstvo v kulturi vidi vedno večji potencial in trend angažmaja velikih podjetij v kulturni sferi se lepo razvija. To nam daje upanje, da bodo kakovostni, a neprofitni literarni projekti živeli tudi v prihodnosti.

Morda še dolgo po naši smrti.