Črna dalija

Oglas

Brian De Palma režijsko sijajno obvlada prostor, kar je v tej sekvenci videti približno takole: v daljnem planu z gornjega kota se pojavi ženska z otroškim vozičkom, nenadoma se ustavi, zakriči in vsa zgrožena zbeži čez cesto, medtem pa se kamera zasuče čez strehe na drugo ulico, kjer detektiva v avtu prežita pred neko hišo, a se brž znajdeta "v akciji", ko se pred hišo pojavijo ljudje in neki moški konča kot truplo. Poanta te sekvence pa seveda ni le v njeni stilistični bravuroznosti, marveč prav tako v tem, da eno truplo prikrije drugo, prav tisto, ki je ostalo skrito, ko je prestrašilo žensko z otroškim vozičkom, in ki, pokazano v grozljivi iznakaženosti, postane osrednji "objekt" filma.

A ne le trupli, tudi drugi liki in fenomeni so v parih: dvojnost oziroma podvojenost, manj pa dvoumnost, je tako rekoč temeljna figura tega filma. Vodilni par sta detektiva Bucky Bleichert in Lee Blanchard, ki se najprej predstavita kot dobra boksarja in prijatelja, potem pa se izkaže, da je prvi, Bucky, "dober policist" (in v interpretaciji čednega in postavnega Josha Hartnetta tudi najmanj zanimiv lik v filmu) in drugi, Lee (Aaron Eckhardt), "slab", tj. skorumpiran policist (že takšna polarizacija, čeprav je sprva prikrita, ni ravno dostojna De Palme iz boljših časov). Vsak od njiju se znajde med dvema ženskama: Lee med svojo ženo Kay (Scarlett Johansson) in tistim grozljivo iznakaženim ženskim truplom Elisabethe Short, s katerim postane bolestno obseden, in Bucky med očarljivo in zapeljivo Kay ter dekadentno bogataško hčerko Madeleine, ki je sama neke vrste dvojnica "črne dalije", tj. tiste grozljivo umorjene Elisabeth Short (in tudi ta obstaja v filmu na dva načina, kot iznakaženo truplo in v porno- ter drugih posnetkih). Ta razuzdana hollywoodska starleta je bila resnična oseba, katere umor iz leta 1947 je ostal eden najbolj znanih nerešenih primerov v "kriminalni zgodovini" Hollywooda, njegovo literarno rešitev pa je našel pisatelj James Ellroy. De Palmov film sicer temelji na Ellroyevem romanu, obenem ali predvsem pa je videti kot bleščeča stilistična predelava režiserjevih motivov iz njegovih prejšnjih filmov. Kot takšna "depalmovska galerija" je Črna dalija spektakelsko sicer dovolj privlačna, če ne bolj samovšečna, prav zaradi te "avtorske samonanašalnosti" pa je tudi nekako votla in vse premalo "intrigantna". Celo "veliki finale", v katerem se izkaže, da je "vir zla" v skorumpirani in patološki visoki družbi, deluje bolj kot filmnoirovski stereotip oziroma kot zapravljena priložnost za malo izčrpnejši portret nekaterih bolestnih likov.