Miočinovičeva je ugotovila, da je Kiš verjetno napisal več pisem, kot je njej znano, ona je namreč izvršiteljica njegove literarne zapuščine, ker ni imel navade, da bi jih pisal v duplikatu, razen ko je šlo za uradno korespondenco; pa tudi pisem, ki jih je dobival, ni imel navade shranjevati. Miočinovičeva je v knjigo vključila Kišova "odprta pisma", ker je ta pisal z zavestjo, da bodo objavljena v javnosti in je zato skrbel za njihovo obliko in slog, v zasebni korespondenci pa je bil, nasprotno, zelo lapidaren. Pri izboru pisem za pričujočo knjigo je Miočinovičevo vodila njihova tematika in namen, da bralcem ponudi sliko pisatelja z neobičajne in malo znane gledne točke, kot je njegova epistolarna proza. Vključila je tudi izbrana pisma, ki so jih Kišu napisali Oskar Davičo, Oto Bihalji Merim, Miroslav Krleža, Milovan Djilas, ker predstavljajo dragoceno dokumentarno gradivo za pisanje zgodovine o tem obdobju. Posebno skupino sestavljajo pisma, ki jih je Kiš prejel od svojih bralcev, pa tudi osebnih prijateljev - Marije Čudine in Pjotra Raviča.