Strah pred smrtjo
Plesalci, igralci in nekateri drugi umetniki, katerih delo temelji na njihovi telesni pripravljenosti in videzu, se s tegobami staranja soočijo še prej kot večina. Čeprav so nekateri med njimi tudi po šestdesetem letu še vedno izjemno prožni in kondicijsko čili, se za konec kariere pogosto odločajo že v srednjih letih, predvsem zato, ker se ne počutijo več zaželeni v svojem poklicu in širši kulturni sferi. V ospredju torej ni toliko izguba telesne moči kot pa seksualnega kapitala. "Veliko starejših umetnikov želi še vedno nastopati, vendar se režiserji in agentje obnašajo, kot da ne obstajamo. Če je na odru zbor ali množica ljudi, ne vidim razloga, zakaj morajo biti vsi nastopajoči stari devetnajst let," je nekoč svoje razočaranje izrazil newyorški plesalec John Sheridan, ki je v svojih šestdesetih. Zanimivo pa je, da so na Japonskem nekatere vloge rezervirane tudi za denimo sedemdeset ali osemdeset let stare plesalce, s čimer ta kultura sporoča, da je lahko tudi staro telo estetsko.
Starejši igralci zagotovo težje dobijo vloge, ker bojda ni dovolj likov, ki bi jih lahko upodobili, toda zanimivo je, da režiserji nemalokrat maskerjem ukažejo postarati mlade igralce. Zakaj torej gledalci starost na odru umetnosti prenesejo le v tem "plastičnem" smislu? Odgovor bi nemara lahko iskali na polju estetike, toda antropologinja dr. Svetlana Slapšak izpostavi še en možen aspekt: prisotnost starega telesa namreč namiguje na navzočnost smrti. "Sprejemanje staranja in smrti je danes povezano z družbenim položajem, umetnost pa je prva, ki zaznava takšne spremembe in jih kaže družbi, če ji to družba seveda dovoli." Vsekakor pa je gnus do starega telesa po njenem mnenju tudi "precej anahroničen ostanek idolizacije mladosti 20. stoletja".
Vladavina patriarhata
Če so priletni moški ustvarjalci pogosto diskriminirani, pa ostarele ženske umetnice običajno dobijo dvojni udarec. "V naši družbi je biti star moški zanimivo, biti stara ženska pa nespodobno. Igralke vseh starosti imajo bistveno manj možnosti kot moški kolegi. Zgodovina dramatike je zgodovina moškega pogleda in obravnave sveta, čeprav obstajajo svetle izjeme," dejstva razgrne gledališka režiserka, scenografka in kostumografka Meta Hočevar. Ne le da se po prepričanju večine močnejši spol stara v okvirih šarmantnosti, temveč nad večinskim delom družbe še vedno bdi patriarhalna ureditev, osnovni cilj katere je kontrola ženske seksualnosti. "Staranje pomeni zmanjšanje reproduktivne sposobnosti ženske, kar je obenem cilj in zadrega patriarhalne družbe. Stare ženske so nevarne, ker imajo znanje, obveznosti pa nič več. Zato si mora patriarhat izmisliti nove načine prevlade, ponižanja in zanikanja starih žensk," realnost spusti na plano dr. Slapšakova. Pristavlja pa še, da vzroka dejstva, da je moderna umetnost med svoje stene le spustila tudi podobe starejših gospa, ne gre iskati v kakšnem "miselnem prelomu" ali lepotni kirurgiji in kozmetični industriji, ki lahko omilita znake staranja, temveč v areni "sprememb v odnosih moči, ki jih beleži moderna umetnost".
Narava nam namreč daje jasne znake, kdaj smo se postarali, medtem pa merila privlačnosti in zaželenega v umetnosti spreminja sama družba. Antične Atence je denimo zabavala Aristofanova komedija Ženske v skupščini, v kateri ženske, ki pridejo na oblast, med prvimi zakoni sprejmejo tega, ki predpisuje, da moški ne sme občevati z mlado žensko, preden ne zadovolji starejše, medtem ko dandanes mladce, ki jih spolno privlačijo starejše ženske, največkrat opisujemo kot bolne in perverzne.
Ljubkost ne pride v poštev
Šestinpetdesetletna hrvaška umetnica Vlasta Delimar, ki bo četrtkov program Mesta žensk zapolnila s performansom Triptih: iniciacija, meni, da je staranje pač naraven proces, če nanj gledamo racionalno, ko pa ga začnemo obravnavati kot nekaj, česar ne moremo kontrolirati, lahko to postane resen problem. "Sama sem staranje sprejela kot del svojega življenja, kot nujnost, ki jo moram vključiti v svoj vsakdan in umetniško delovanje."
Prav toliko stara mehiška ustvarjalka Rocio Boliver se je pod streho festivala Mesto žensk med drugim predstavila s performansom Med menopavzo in starostjo, v katerem pretresa kapitalistični sistem, ki ob pogonu kozmetične industrije in plastične kirurgije od žensk zahteva, da naj, če se že starajo, to počnejo na ljubek način. Boliverova temu odločno reče ne: "Vraga, nikakor! Znorim, ko vidim, kako se ta 'posredovalni' fenomen uporablja za spreobrnitev žrtve starosti v kompulzivno potrošnico, izgubljeno v neuspešnem iskanju izgubljene mladosti." Zato v taktu ironije in absurdnosti predlaga demistifikacijo groze pred starostjo in dejstva, da je beseda "star" postala sinonim za žalitev.
Boliverova priznava, da je starost tudi njo, čeprav izžareva neverjetno samozavest, kot žensko prizadela, a se kot umetnica počuti, da ima moč nekaj storiti proti današnjemu razmahu preparatov za pomlajevanje. "Rada bi videla zrele ženske, ki se borijo za svoje dostojanstvo in ponos, da ponovno pridobijo svojo spolno moč in rečejo: da, izgledam in seksam kot stara ženska, si me želite? Ženske si ne bi smele porezati las in si misliti, sedaj sem pa babica. Zakaj ne bi obstajalo več nočnih klubov ali pornorevij s starejšimi ženskami? To je tisto, kar pričakujem od družbe v prihodnosti."
Večne moralne blokade
Sama se v večini svojih performansov razgalja, vendar poudarja, da nikoli zgolj zavoljo golote kot take. "Moje telo je medij, da izrazim sebe, njegovo stanje ni pomembno, vse dokler učinkuje." Zanika, da bi jo občinstvo kdaj opazovalo z gnusom zgolj zato, ker kljub svojim letom na ogled postavlja sebe v celoti, temveč meni, da sta golota in seks vselej tabuizirana in šokantna, ker sta pač univerzalna. "Moje performanse morda občinstvo doživlja kot nasilen vdor v njihovo zavest, a ne zaradi mojega videza in let, temveč zavoljo drugih elementov."
Tudi Delimarjeva vprašanje, zakaj ima večina publike predsodek do golega telesa, še posebej če to ni več posebej mlado, označi kot večno. "Razlog, da se nekateri ne sprijaznijo z golim telesom v umetnosti, tiči v tem, da je to zanje provokacija, saj čutijo krivdo, strah in moralno blokado pred goloto zaradi pritiska družbe. Ko sem bila mlada, me je izjemno žalostilo, da sem dobivala precej slabih kritik zaradi razkazovanja svojega telesa, danes so te kritike samo še bolj grobe in nepremišljene. Mnogim ni jasno, kako lahko tudi kot starejša kažem svoje golo telo, kar pomeni, da ne razumejo naravnega življenjskega procesa. Del publike enostavno nikoli ne dozori in ne odraste."
Podobno Meta Hočevar meni, da nekateri ljudje pač ne marajo gole kože v nikakršni obliki, "naj gre za dojenčkovo ritko, uvele prsi ali mahedravo mednožje starca". Pristavlja pa, da je koža embalaža in nič drugega. "V devetdesetih letih sem na Dunaju naletela na izjemno fotografsko razstavo Stara razgaljena telesa nekega japonskega fotografa. Ko sem gledala podobe golih starcev in stark, se je skozi gola telesa in zgubano kožo prebijala lepota notranjosti, lepota človeka, ki ni odvisna od tega, ali je telo mlado in sveže ali staro in povaljano."
Staranje kot "vroče blago"
Sogovornice so si tako rekoč enotne, da so jih v mladosti v sferi umetnosti dražila podobna ali celo enaka vprašanja in teme kot danes, le da so se jim v tem času nakopičile življenjske izkušnje, zaradi česar sta se jim morda spremenila pogled ali interpretacija. "Vedno sem skušala biti zvesta sebi, pa naj sem imela 30, 40 ali 50 let. To pomeni, da sem ves ta čas živela in delala," je jasna Delimarjeva. Dramaturginja, teatrologinja in muzejska svetovalka Mojca Kreft pa zatrjuje, da se staranje, ki prinese s seboj izkušnje, lahko iz ustvarjalnega vidika izkaže kot neverjetna prednost: "Branje, premišljevanje, dopolnjevanje znanja, vračanje k že nekoč povedanemu z novimi branji je s starostjo dobilo temeljne vrednote razmerja med včeraj in danes. Predanost, miselnost in vrednote se ne starajo, lahko le dozorevajo in od zanesenosti pridejo v modrost."
Meta Hočevar je prepričana, da če v obzir vzamemo tako filme, gledališke tekste, predstave, literaturo kot fotografijo, tema staranja dandanes v splošnem nikakor ni odsotna, temveč je prav nasprotno v zadnjem času znotraj meja stare celine zelo vroče "blago". Kreftova pa opozarja, da je ta tema "morda bolj kot kjerkoli drugje v Evropi odsotno prisotna v Sloveniji, kjer se ustvarjajo ukalupljeni modeli mišljenja (ne)pripadnosti temu ali onemu dramskemu, odrskemu in performativnemu oziroma estetskemu polju umetnosti in obstajajo izločitveni principi razmišljanj, delno tudi zaradi klientelizma".
