Kako uprizoriti antološko besedilo, medtem že strpano v zaključeno poglavje zgodovine iz šolskega kanona? Ga odlepiti od Jančarjeve podobe? Kako se šele spopasti z udarnostjo, ki jo je v obdobju obeh krstnih uprizoritev z rezom v aktualnost še zmogel slovenski politični teater? Diego de Brea se ne obremenjuje s potrebo po premlevanju tovrstnih ambicij. Besedilo preprosto kategorično postavi na oder - sicer z nekaj dramaturškimi odvodi, v linijah izčiščenega branja - povsem brez nasilnih aktualizacij, ki so narejene po meri predstavne volje posameznega gledalca. S tako uprizoritvijo besedila v jeklenem primežu ustvarja občutek družbene stagnacije navkljub konstrukciji konstantnih delovnih (pre)obratov glomaznega in že načetega mehanizma, ki neobčutljivo obvladuje, melje dalje. Hans Georg Schäfer iz napotkov avtorja o "dvorani nekdanjega fevdalnega dvorca" strateško in sugestivno ustvarja izvenčasni scenografski dispozitiv, novo-staro zgodovinsko prizorišče, kamor so v postkatastrofičnem duhu razdejanosti akterji enakovredno razpostavljeni.
Po tragični smrti tragedije je v tem nekaj sodobnega, namreč demokratizacija oziroma pluralizacija stališč, kjer ni več jasno, kdo je junak: ali nastavljeni vodja zavoda, igralsko neulovljivo razpoloženi Gregor Baković v razvodeneli figuri psihiatra, ki (lastna) akutna stanja najraje razkužuje z alkoholom; razdejan med profesionalno etiko in prepričljivimi direktivami od zunaj je postavljen v neenakopravno merjenje moči z dvema izvedencema za metafore, vodilnima na področju interpretativnih nians ortodoksnega sistema. Tema sledi trda voditeljska logika ultimativnega pacienta Volodje, premočrtnega psihoterorista, dejanskega eksekutorja (metaforične amputacije), vojnega veterana, sanitetnega zločinca ali heroja z zabodenim pogledom igralsko ravno tako suverenega Vlada Novaka, tu je še podoba trpnega zgodovinarja, intelektualca (Vladimir Vlaškalić), z ustreznimi prijemi zmehčanega v odporu s prisilnim privzemanjem tujih potez. Ne nazadnje pa še zbor norcev, pohlevnih prestopicljavcev, ne več neke marginalizirane "socialne", temveč univerzalne "delovne" skupnosti (taboriščnikov), prepuščeni zakonu preživetja, tam, kjer smo vsi "v" (sistemu).
De Brea svojo značilno režijo sprosti, v estetskih razgledih se napaja na tujem, ko ga zanima koreografiranje in orkestriranje ritmičnih prestopkov, ter jo razmahne v aktualno učinkovit splet simbolnih indicev, alegoričnih prepletov, atmosferskih udušitev, z nekaj glasbenimi intervencijami (chopinovske) epifanije. Ključna točka uprizoritve je (prek do skrajnosti poetiziranega lika Ljubice Mateje Pucko) eteričnost vedno znova zlorabljane umetnosti, tudi v artefaktih odrinjene na rob prizorišča, ki vendar zmore razpreti vrata (odrske) drame navzven (na ulico). Najsi gre za izris krogotoka neizbežnega stanja ali poskus (utopične) alternative, je uprizoritev vsekakor nekaj, kar je slovenska publika z razlogom navdušeno pozdravila.