Kako dolgo že sodelujete z Mestom žensk?
Na festivalu sem začela delati leta 2003 še kot študentka. Takrat so objavili javni razpis za programsko vodjo in producentko organizatorico; ker nisem imela še nobenih referenc, da bi bila lahko umetniški vodja, sem se prijavila na mesto producentke in so me sprejeli - za čas festivala. Takrat sta ga vodili Bettina Knaup in Sabina Potočki, ki sta mi predlagali, da se pridružim ekipi; pripravljeni so bili tudi počakati, da končam študij. Ta zgodba po mojem mnenju zelo dobro odraža to, kar mi je najbolj všeč pri Mestu žensk - da so pomembni medčloveški odnosi.
Programski vodja festivala ste od leta 2008. Vas pred vsakim začetkom festivala še vedno daje trema?
Seveda. (Smeh.) Tudi če je pred festivalom vse mirno, vem, da se bo vsaj eni od petdesetih umetnic nekaj zgodilo. Zato samo čakaš, kdaj bo prišel trenutek, ko bo šlo kaj narobe - nekdo zboli, druga morda rizično zanosi, zaplete se lahko zaradi zelo različnih razlogov. Vedno je treba biti pripravljen na to, da moraš koga nadomestiti.
In kako se spopadate s tem? Imate rezervni načrt, če...?
Načeloma ne - vedno se najde kdo, ki ga ne moremo vključiti v program, tudi če nam je zelo všeč. Če pride do odpovedi, na festival dodamo kakšen projekt, ki nam je bil sicer všeč, pa zanj prej ni bilo prostora.
Kako daleč vnaprej pa izbirate festivalske teme? Na kakšen način jih sploh izbirate?
Imamo štiriletno programsko pogodbo z ministrstvom in že ob začetku cikla moramo predložiti vse teme, ki jih bomo obdelovali. Teme izbiramo skupaj. Konkretno idejo za tokratni festival je dala Sabina Potočki, ki letos sodeluje z nami pri organizaciji in produkciji.
Staranje, kot ste zapisali že sami, ni najbolj priljubljena tema. Pričakujete nanjo kakšne posebne odzive?
V resnici ne pričakujemo večjih reakcij, ker smo počeli že marsikaj in vidimo, da vpliv umetnosti ne seže daleč. To se zgodi samo v določenih primerih, teme, kakršne so naše, pa običajno ostanejo znotraj krogov, v katerih se gibljemo.
Kakšna je pot od izbire rdeče niti do uresničitve?
Najprej smo začeli raziskovati, kaj v resnici pomeni staranje. Osredotočili smo se na starejše umetnice, ker se nam zdi, da nikoli ni poudarka na njih. Poleg tega smo razmislili, kaj vse zajema ta tema in kakšne so njene socialne, ekonomske in politične plati. V nadaljevanju smo razmišljali tudi o mladih, saj je tema takšna, da se tiče vseh generacij. Postavili smo si vprašanje, kako oni vidijo negotovi položaj, v katerem se trenutno nahajajo.
Na festivalu prevladujejo performansi. Zakaj je tako?
Pri performansu je zanimivo to, da je neposreden in da je njegovo glavno orodje umetniškega izražanja telo. V primerih, ki jih bomo videli na festivalu, gre za starejše žensko telo, ki se ne sramuje svojih napak in ki kritizira družbene norme, ki so mu vsiljene. Umetnice so pri tem zelo direktne in kritične. Ne bojijo se spregovoriti o teh temah in se postaviti proti sistemu s svojim telesom in svojim umetniškim izrazom. Na primer Esther Ferrer: to je 75-letna umetnica, ki je delala performanse še v času Franca, čeprav so bili prepovedani - in je vztrajala tudi v najslabših razmerah. Medtem Vlasta Delimar v performansu Triptih: iniciacija, ki ga je naredila prav za Mesto žensk, iniciira prehod v tretjo življenjsko dobo. Skozi svoje delo kaže, da ta prestop doživlja na zelo pozitiven način, ker se ne boji biti stara in se ne ukvarja z družbenimi normami.
Kako pa o starosti razmišljajo mlajše umetnice?
Zelo različno - in tudi lotevajo se različnih tem. Ene se bolj osredotočajo na zgodovino, druge morda bolj izpostavljajo sedanji trenutek družbe in časa v razmerju do njih kot mladih umetnic. Minja Bogavac prihaja na Mesto žensk s slam performansom Njeno tako imenovano življenje kjer v 50 minutah razkrije, v kakšni družbi živi, kakšna je njena umetniška pot in kakšne so njene možnosti za naprej. V tem je zelo cinična. Performans v trajanju Zagovor na zofi se spreminja glede na situacijo. Vanj Teja Reba in Leja Jurišić vključujeta aktualna vprašanja, ki se zastavljajo ob primeru Pussy Riot. Njihova obsodba je odraz nazadovanja družbe, ki je vse bolj naravnana na tradicionalne ženske vloge. Performerki - sicer mladi umetnici, materi in samozaposleni v kulturi - spregovorita o svoji osebni izkušnji sveta, ki ga živita. Komentirata in vsemu odgovarjata s smehom, ker v bistvu drugega odgovora ni.
Imajo teme, s katerimi se festival ukvarja, kakšen širši vpliv tudi po tem, ko se festival konča?
Naša želja je vzbuditi dialog o določenih temah. Včasih je to bolj uspešno, drugič manj. Želimo si, da bi te teme prodrle v najširšo možno javnost in da bi se ljudje vprašali o stvareh, katerih si ne želijo prevpraševati. Seveda pa se na festivalu nikoli ne držimo slepo ene same teme; tudi prej smo imeli projekte, ki bi jih lahko povezali s temo staranja, lani je bila to britanska umetnica Liz Aggis s projektom Taktike preživetja. Festival razumem kot platformo za izpostavljanje določenih vprašanj, ki se tičejo nas vseh. Tema staranja se je pokazala kot zelo aktualna zaradi pokojninskih reform in tako naprej. Toda to je univerzalen problem, s katerim se soočajo tako moški kot ženske, le da so ženske tu še zmeraj v slabši poziciji, kakor tudi pri ekonomskih, socialnih in delavskih pravicah. Festival se želi o tem pogovarjati, apelirati, naj se stvari spremenijo. Toda to, kakšen je vpliv umetnosti na politiko, je že druga zgodba.