Izzivanje k udeležbi
Moški - ženski/Ženske - moške je predstava, ki smo si jo, glede na spol, lahko ogledali v eni od dveh prikazanih oblik, dejansko pa obsega štiri dele: ženskega za ženske, moškega za moške (ta dvojica je bila izvedena v Ljubljani), poleg teh pa še njuni kombinaciji. Projekt, ki sta ga po konceptu zagrebške umetniške in produkcijske platforme Bacači Sjenki kot zadnji del trilogije O skupnosti zrežirala Boris Bakal in Katarina Pejović, obravnava, kot lahko sklepamo že iz naslova, odnose med spoloma oziroma področji ženskega in moškega. Glede na festivalsko izvedbo se izkušnja sicer omeji le na en del - z drugim nima stika, saj sta strogo ločena. Zastavek projekta je, če se navežemo na naslov trilogije, med drugim prepoznati v težnji k oblikovanju skupnosti; obravnavo žensko-moškega odnosa predstava namreč izpeljuje z brisanjem gledališke meje, v skupnem "terapevtskem" srečanju s tovrstnimi vprašanji. Igralke, ki imajo, tako kot njihovi moški kolegi, tudi vlogo soustvarjalk, se sprehajajo med občinstvom, se z njim zbližajo in delijo zgodbe iz osebnega življenja, ki se sestavijo po vnaprej določeni strukturi (in črpajo iz individualnih repertoarjev znotraj skupaj pripravljenega materiala), vendar se celota notranje izoblikuje šele, če tako rečemo, s samo temperaturo izvedbe. Gledališka seansa torej, ki zna vpeti in mestoma tudi aktivirati občinstvo, a ki se zna v svojem trajanju in tematski širini tudi preveč raztegniti.
Trajanje je v neki drugi obliki značilno za projekt Ane Borralho in Joaa Galanta; njun Mistermissmissmister, ki datira že v leto 2002 in kot prvi načne pot portugalskega umetniškega tandema, je vrsta trajnostnega performansa, ki gledalcu pušča odločitev glede aktivne ali pasivne udeležbe. Trojica performerjev razpira polje spolne določenosti s preobračanjem moškega v ženski oziroma ženskega v moški spol, ko v dve uri trajajočem umetniškem aktu s svojo razgaljeno prisotnostjo gledalcu predlaga zbližano srečanje pogledov, svojevrstno igro zapeljevanja, v času, ki si ga odmeri sam gledalec, in znotraj stika, ki ga ob vstopu v intimno doživetje razvija. Lahko pa ostane odmaknjen opazovalec-voajer performansa, ki pritegne in uspe dolgo obdržati poglede, čeprav - ali prav zato, ker - so nanj usmerjeni od strani.
Tako je govoril Cage
Prva med festivalskimi domačimi premierami je nastala v režiji in po scenariju Vlada G. Repnika, "povratnika" na Ex Pontu (festival je v preteklosti premierno že predstavil njegovo delo), ki se je v smeri spregovarjanja o novih in starih vrednotah (če tako razumemo projekcijo s festivalsko temo, ki odpre celoto) obrnil k Johnu Cageu, tako da se je v svojih postopkih oprl na njegovo misel. Also sprach Cage, v katerem Repnik poveže različne oblike izražanja (filmska projekcija se izmenjuje z živo izvedbo), je projekt, ki v svoji strukturiranosti uhaja določljivosti. Zdi se, da prav zato vseskozi prehaja od enega k drugemu mediju; od projekcij, ki s ponavljanjem enakega dejanja (vzleta letala) napeljejo k odkrivanju razlik, h gibanju, iz katerega vzniknejo oblike, pa denimo k posameznim pogledom in besedam.
To je projekt, ki govori, pleše in poje. Govori tudi zato, da pove, kako nima nič povedati. Repnikovo uprizoritveno potezo, ki se od festivalske teme odmakne, kolikor se ji v njeni splošnosti lahko v končni fazi znova približa, gre razumeti prav v smeri tega niča. V posrednem nagovoru k odkrivanju tega, kar ni neposredno dano, a je morda vendarle vsebovano.
