A tudi lutkarstvo je imelo v zadnjih desetletjih svoje vzpone in padce, predstave pa so se v tem času zelo spremenile, razložita Karel Brišnik in Brane Vižintin, lutkarja dveh različnih generacij iz Lutkovnega gledališča Ljubljana. Mladih lutkarjev je danes le malo, za univerzitetni študij pa se je treba odpraviti v tujino. Oddelka za lutkarstvo na AGRFT namreč še ni, osnove pa lahko študenti osvojijo pri predmetu animacija, ki ga poučuje Brane Vižintin. Lutkarstva in lutkovne animacije se da priučiti tudi na posebnih tečajih.
Danes lutkarji znajo vse
Štiriinšestdesetletni Karel Brišnik v Lutkovnem gledališču Ljubljana dela že 26 let. Pred tem je bil gledališki igralec, toda njegovo poklicno življenje zaznamujejo lutke. Čeprav se je z njimi začel ukvarjati po naključju, pravi, da ga bodo pospremile do "penzije", ki mu kmalu grozi.
Razlika med lutkarstvom nekoč in danes je precej velika, mi zaupa. Ko je prišel v lutkovno gledališče, sta bila animator in oseba, ki je lutki posodila glas, dva različna človeka. "Danes je drugače. Mladina zna vse in tudi mi smo se morali naučiti novih stvari. Zdaj sem vodil tudi že marionete, kar mi prvih 15 let ni bilo treba." V nekaterih predstavah je danes na odru več različnih vrst lutk, poleg njih pa še živi igralci. Včasih je bila to prej izjema kot pravilo.
Triinštiridesetletni Brane Vižintin sodi v generacijo nekoliko mlajših lutkarjev. Lutke so ga zasvojile že v osnovni šoli. Čeprav se je kasneje izšolal za vzgojitelja, je konjiček kmalu postal tudi njegov poklic. Razlog za spremembe v lutkarstvu tiči v tem, da so imeli nekoč odlične interprete, ki niso bili dobri animatorji, in obratno, je prepričan. "To se je spremenilo. Predvsem pa se je spremenila dinamika predstave. Če pogledate kakšno 30 let staro predstavo, je tempo popolnoma drugačen, počasnejši od današnjega. Animacija je danes izredno hitra, impulzivna. Tako kot naš način življenja."
Glavna zvezda ostaja lutka
"Lutkovno gledališče je zelo posebno in terja bolj kompleksen profil človeka kot pa tako imenovano živo gledališče, čeprav v Sloveniji lutkarstvo ni dovolj cenjeno," doda Brišnik. Kdor želi diplomirati iz lutkarstva, mora v tujino, saj v Sloveniji oddelka za lutkarstvo na akademiji ni. A tudi to se počasi spreminja: Vižintin bo letos že drugo leto zapored na AGRFT predaval animacijo. Po njegovem mnenju se je s tem nekaj le začelo premikati. Namen predavanj je predvsem, da se igralci naučijo osnove lutkarskih tehnik in razmišljanja.
Kot razlagata, je velika razlika med nekoč in danes tudi ta, da so bili v tistih časih igralci na odru vedno zakriti, niti se niso priklanjali ob koncu predstave. "Kot igralec si bil, če si sploh bil, napisan na kakšnem plakatu in v gledaliških listih," pove Brišnik. Ploskalo se je samo lutki. "V večini primerov je čisto v redu, da se pride igralec priklonit, v nekaterih pa tudi ne." Pri marionetnih predstavah se mu zdi prav, da se igralec na odru ne pojavi, saj so glavne zvezde - lutke. "Če gre otrok gledat Žogico Marogico, se ne morejo potem na odru pojaviti ljudje. Iluzija se tako popolnoma podre." Vižintin pojasni, da ob pravi animaciji in pravem pogledu na lutko, ob pravi energiji, človeka na odru gledalci ne bodo opazili. "Seveda pa mora biti upravičeno, kdaj in zakaj je človek viden." Vižintin se strinja, da je danes pojavljanja igralcev na odru več, a hkrati meni, da je to odvisno predvsem od predstave.
Ko se ukvarjaš z novo vlogo, o njej razmišljaš tudi doma
Oba pravita, da sta v lutkarstvu našla sanjski poklic. Vižintin čarobnost lutkarstva vidi predvsem v tem, da lahko nastopi kot gobica, žival, ženska ali kar koli drugega. Zanimata ga oživljanje materiala in iskanje izraznih možnosti. Lutka mora biti igralcu všeč, kajti ta ji mora dati dušo. Telo, ki gledalca premami, pa mora biti lutkino, meni Brišnik. "To je za nekatere zelo težko sprejemljivo, za druge pa fantastično. Sam sem vedno najbolj sovražil priklanjanje."
Strinjata se, da za resnega lutkarja ni osemurnega delavnika. "O vlogi razmišljaš 24 ur na dan. Delaš jo, ko spiš, ko sprehajaš psa. Delaš jo na vajah, ki sicer trajajo osem ur, a ko prideš z vaj, v glavi nikakor nisi prost. Tako je od pamtiveka do danes," pojasni Brišnik. Vižintinu se lutkarski poklic zdi kot vsak drug. "Stvari moraš pustiti v gledališču. Ko pa delaš novo vlogo, nenehno razmišljaš, kako boš kaj naredil, tudi doma. To je jasno."