Junakinja Mill Lavarello, ki je gonilna sila drame Dlje od najdlje, je precej razgibana in zanimiva osebnost. Kako ste jo doživljali vi oziroma kako bi jo predstavili nekomu, ki je ne pozna?
Drama je predvsem izvrstno napisana. Je eno redkih besedil, ki ima tako kompleksno in kakovostno razdelano glavno žensko vlogo. To ni neka mlada ženska, ki ima težave v ljubezni, ampak gre za eksistencialna vprašanja. Tu je zelo pomemben kontekst: avtorica se je zgledovala po majhnem otoku v Tihem oceanu, kjer živi okoli 400 prebivalcev; večinoma so potomci Evropejcev, nasedlih mornarjev, ki so tam ustanovili skupnost. Ta živi povsem svoje življenje in ima svoj ritem. Niso popolnoma izolirani, so pa odvisni od ladij, ki prihajajo še kar redko in jim pripeljejo hrano. To so fascinantni ljudje, predani drug drugemu, in na vsem tem je nekaj izrazito ganljivega. S tako vsebino in tako ekipo mi je bilo v velik užitek osmišljati Mill, iz mesa in krvi, in vesela sem, da to opazijo tudi drugi. To je vitalna ženska, ki ve, kaj je prav in kaj ni. V bistvu me je takih ljudi v življenju malo strah, če so pretrdi. A ona ima na koncu kljub zavedanju krivice neko mehkobo, in ko nihče drug ne zmore prevzeti vodstva, prevzame odgovornost za svojo skupnost ona. Je zelo pogumna; s stališča gledalca se morda na trenutke zazdi naivna, a v bistvu je to primerno okolju, iz katerega izhaja.
Kako se sicer pripravljate na svoje vloge in kako jih doživljate, potem ko jih ne igrate več?
Vsakič je drugače. Kot pravijo likovniki, da na začetku vedno stojijo pred praznim platnom, tako tudi mi vedno stopimo na prazen oder. Toda še prej dobimo v roke besedilo, ga preberemo in vidimo, kje se nas dotakne in na kakšen način. Zmeraj začenjaš na novo. Edino, s čimer si lahko pomagaš, je zavest, da si poskušamo izposoditi neko življenje in ga podati kot možno resnico. Gradim lahko edino sebe in iz sebe, čim več tujega življenja poskušam spraviti vase, da lahko, potem ko stopim na oder, prazna kot začetnica, dam največ, kar je mogoče. Če bom gradila sebe kot človeka, bom tudi kot igralka dala bistveno več. Sicer pa me vloge, ki sem jih igrala, v vsakdanjem življenju praviloma ne zasledujejo. Vse se stopi v eno, v celoto, imenovano Judita. Jaz plemenitim vloge, one pa mene; dajemo si največ, kar lahko.
Katere so bile doslej vaše najljubše?
Gledališče je varen prostor, kjer lahko eksperimentiraš - kar življenje ni. Življenje zahteva, da človek kar naprej tuhta in na novo poskuša in improvizira, ker pač ne gre drugače. Ni vedno varno in nikoli ne veš, kako se bo končalo, medtem ko v teatru, potem ko predstava stoji, veš. Kar pomeni, da ti gledališče lahko pomaga, da kot človek narediš korak naprej; gledališče nas poglablja in odpira. Igrala sem nekaj izvrstnih vlog: zelo rada sem imela Marto v Kdo se boji Virginije Woolf?, Nastasjo Filipovno v predstavi, ki je bila narejena po besedilih Dostojevskega, Ibsenovo Noro, Kris iz Ljubezni, seksa, terapije, Albeejeve ženske vloge, Cankarjeve drame, pa Shakespeara z Lady Macbeth in komedijo Kar hočete, tu je še dragi Čehov... Zdaj, ko naštevam, vidim, da sem srečnica.
S kakšnimi režiserji pa najraje delate? S takimi, ki vas samo usmerijo in vam puščajo prostor, da sami oblikujete lik, ali morda s tistimi, ki dajejo natančne napotke kako in kaj?
Kadar sem bolj nebogljena in še ne vidim, v katero smer bi pri oblikovanju vloge krenila, mi zelo pomaga, če ima režiser jasno vizijo o predstavi. Seveda se kdaj zgodi, da se moj pogled razlikuje od njegovega, kar je lahko težavno tako zame kot zanj, a v tem primeru je treba najti kompromis. Tudi tako se nekaj novega rodi. Včasih imam lastno vizijo in me pustijo delati po svoje, kar je seveda sijajno, če gre v pravo smer. Drugič pa me tudi korigirajo, kar je prav tako del ustvarjalnega procesa.
Se ženske režiserke razlikujejo od moških kolegov?
Težko bi rekla, ker je vsak človek svet zase, ne glede na to, ali je moški ali ženska. Ampak ja - ne znam povedati zakaj, toda zdi se mi, da ženske nosijo neko drugo senzibilnost in z režiserkami imam izvrstne izkušnje. V več predstavah sem sodelovala z Barbaro Hieng Samobor in to z velikim uspehom in užitkom. Tudi s Tijano Zijanić sva se zelo dobro ujeli, ker je zaupala vame, obenem pa ima pretanjen občutek za to, kaj na odru deluje dobro in kaj ne.
So vam bolj pri srcu velika klasična dela ali sodobna besedila?
Očara me vsak dobro napisan tekst. Res je, da sem po duši romantična in imam zato tudi rada patos in veličino, ki ju premorejo klasiki in antična besedila. Obenem pa so nekatera sodobna besedila, na primer Albeejeva ali Williamsova, enako izvrstna - dobro napisana, z veliko odličnimi vlogami. Glavno je, da ima avtor kaj povedati. Opazi se, ali ima rad človeka ali pa lik zlorablja zato, da bi vanj projiciral neko svojo idejo.
Kaj pa prebirate v prostem času?
Obožujem Douglasa Adamsa, Nicka Hornbyja, pa Dostojevskega, ki ga sicer že zelo dolgo nisem vzela v roke, pa bi bil mogoče spet čas. Imela sem obdobje, ko sem iskala neko drugo razlago sveta in takrat sem zelo rada prebirala Aurobinda, ki je moj najljubši filozof. Rada imam tudi Tolkiena in sem komaj čakala filme. To poletje sem brala Igro prestolov od Martina; zdaj dokončujem drugo knjigo. Seveda pa sem prebrala vse od Jane Austen. (Smeh.)
Katere so za vas najlepše plati igralskega poklica?
Emocije. In zanima me resnica - vendar ne v nekem občem pomenu, temveč človeška resnica, kakršno ima vsak svojo in ki odgovarja na vprašanje "Kdo si?". Kajti tega čisto natančno ne moremo nikoli vedeti, saj je življenje ena velika zmeda, polna vzgoje, pravil, predsodkov. Zato v bistvu ne veš, kdo si v resnici in kaj so glasovi, ki so ti jih že zdavnaj potisnili v glavo, ali je glas, ki te vodi, tvoj ali od koga drugega. Zanima me tisto pravo, notranje življenje, tisto, ki je zares moje. Čutiti hočem, kako mi zapolje kri po žilah.
Se spomnite svojih igralskih začetkov? Kaj bi danes svetovali Juditi Zidar iz preteklosti?
Zaupaj si in ne boj se. Bila sem polna strahov, namesto da bi se sprostila. Prepusti se! Začuti življenje, kako teče skozi tebe. Ti občutki so fantastični. Dala bi si nasvete, ki sem jih pobrala od Douglasa Adamsa in Šri Aurobinda: Samo brez panike! Poskušaj biti vedra in razumna. Kadar vse slabo kaže, poskušaj obdržati pogum in ljubezen.
In ne pozabi brisače!
Ja. (Smeh.)