Zakaj fotografija in zakaj sodobni ples?
Obiskoval sem umetnostno šolo in tam sem začel ustvarjati kipe, ki sem jih moral fotografirati za dokumentacijo. Odkril sem, da je bolj vznemirljivo fotografirati kip, kot pa ga dejansko delati. Pripadam dobi fotografskega filma in temnice. Zato je bilo zame navdušenje nad fotografijo povezano z dejstvom, da se mi je zdel postopek razvijanja filma in fotografije čaroben. Na to sem se ujel.
Zakaj ravno ples? Vam ni enak izziv fotografirati gledališča, baleta ali opere?
Je izziv. Balet je močno vase zaprt svet. Drug jezik je. Z njihovo idejo perfekcije je mnogo težje delati kot s tisto pri sodobnem plesu. Drug ideal popolnega imajo. Tudi v gledališču delam in tudi to je vznemirljivo, ko iščeš obraze, izraze, interakcijo med ljudmi. To je spet drugačen izziv.
Ni pa tak užitek kot sodobni ples?
To bo zato, ker sta moja prva ljubezen risanje in slikanje. To me je najbolj zanimalo kot otroka, zato sem šel študirat umetnost. Najbolj me je zanimalo risanje figure, človeškega telesa. Moja fotografija je le podaljšek tega. Pri risanju je podobno, gledaš linije in oblike, kako na telo pada svetloba...
Omenili ste, da je vaše navdušenje povezano z analognim procesom. Vam je po navdušenju kdaj posegla digitalna tehnologija?
Ne. Veliko časa sem porabil s kolažiranjem podob in eksperimentiranjem v temnici. Projiciral sem jih na mavec, kovine, igral sem se z emulzijami, z različnimi tehnikami. To je bilo zelo zahtevno in zamudno. Ko sta prišla digitalna fotografija in Photoshop, sem to videl kot nebesa. Moje življenje je postalo veliko lažje. Kar sem želel doseči, sem s Photoshopom zmogel lažje in hitreje.
Kako pa se je v tem času razvil ples v Veliki Britaniji in Londonu?
Ko sem začenjal, so delovale dve, tri glavne plesne družbe v Londonu. The Royal Ballet, London Contemporary Dance Theater in Rambert Dance Company, ki je nekako mešanica med prvima dvema. Razen tega so svoje projekte ustvarjali še solo plesalci. Na prvi festival Dance Umbrella sem šel leta 1978. Bil je prvi in imel je zelo majhno publiko. Ples je bil neznan in z njim so se ukvarjali entuziasti, največ jih je bilo iz ZDA. Do danes je zraslo neskončno število družb, predstav, festivalov. Izboljšali so se pogoji za ustvarjanje in nekje vmes je prišlo do prave eksplozije plesa.
Plesnemu fotografu na Otoku torej ne zmanjkuje dela?
Še vedno je od tega težko živeti, saj večino teh družb na nek način subvencionira država. In državno financiranje je bilo v zadnjih letih rezano, rezano in rezano. Imajo torej majhne proračune. Za nameček je s porastom digitalne fotografije poraslo število fotografov, zaradi česar je postalo lažje najeti dobrega ali dovolj dobrega fotografa. Še vedno je razlika med dobrim in odličnim. Veliko pa je tam zunaj takih, ki se šele mojstrijo, želijo nekoč od tega živeti in so pripravljeni na začetku delati za nič. Ko imaš omejen proračun, raje najameš fotografa, ki bo posnel OK fotografijo za nič, kot takega, ki bo posnel odlično fotografijo za veliko denarja.
Koliko pa so britanski plesni teatri pripravljeni vložiti v fotografiranje?
Če delam za Rambert Dance Company, največji plesni teater v Veliki Britaniji, mi za to plačajo med 750 in 850 funti, a od tega sam plačam vse stroške. Ko plačaš asistenta, najem luči in vse ostalo se lahko posloviš od 350 funtov. To je največ, kar lahko pričakuješ, drugi plačajo še manj.
Ste že fotografirali slovenski En Knap?
Pred kakimi sedmimi, osmimi leti v Londonu. Na odru.
Toda na odru, med predstavami ali vajami, delate redko. Zakaj?
Delam tudi na odru. A pod svojimi pogoji. Rad imam nadzor nad odrskim dogajanjem in lučjo. Delam z lučkarjem in koreografom. S slednjim, da lahko ponovijo določene trenutke, ki se mi zdijo zanimivi. Med delom se rad pogovarjam tudi s plesalci.
Kako to, da plesalce raje fotografirate v lastnem studiu kot na odru med živo predstavo?
Zame je to bolj kreativno. Ko delaš na odru, je veliko elementov že postavljenih. Kot ustvarjalec torej nimam skoraj nobenega vpliva. Skušam lahko le ustvariti najboljši dokument tega, kar je pred mano, kar nedvomno vključuje določene ustvarjalne odločitve, a največ, kar lahko, je to, da po najboljših močeh reproduciram nekaj, kar že je. Medtem ko pri delu v studiu stvar zgradim iz ničesar. To pomeni mnogo več mojega kreativnega vložka in v tem zelo uživam. Pomeni tudi, da lahko na koncu pokažem na fotografijo in rečem - to sem jaz naredil.
Plesna gledališča vedo o vas povedati, da ste na razvoj sodobnega plesa močno vplivali. Kako sami razumete to izjavo? Kako sploh lahko fotograf vpliva na sodobni ples?
To so rekli že večkrat. Mislim, da zato, ker ni bilo mnogo fotografov v tem poslu, ko sem začel. Imel sem torej možnost, da ustvarim vizualno podobo mnogim plesnim skupinam, ki so se takrat formirale in so sedaj uveljavljene. Moje fotografije jih torej asociirajo z uspehom. Koliko so moje fotografije dejansko prispevale k temu uspehu, ne vem, a plesalci prepoznajo svoje delo skozi moje podobe. Fotografiranja so pogosto prva možnost, da preverijo svoje ideje, da vidijo, kako je videti njihova zamisel. Mnogi koreografi, s katerimi sem sodeloval, me smatrajo za soustvarjalca, četudi le za eno popoldne. Zanje je fotografiranje prav tako kreativen del nastajanja predstave. Je pa še tretje: vedno sem imel agendo, da promoviram ples. Na začetku je bil res podcenjena, nerazvita in spregledana umetnost. Ljudem sem skušal pokazati, da gre za relevantno umetnostno formo. Tega nisem delal le skozi fotografiranje, pač pa tudi skozi razstave, delavnice, pogovore. Hkrati sem promoviral žanr plesne fotografije. Ljudje prej sploh niso govorili o plesni fotografiji, ampak so govorili o fotografih, ki jih zanima ples. Danes govorimo o plesni fotografiji kot o zelo določeni stvari, podobno kot govorimo o modni fotografiji. Rad si mislim, da sem pomagal ustvariti podobo sodobnega plesa.
Zelo dovršen, prepoznaven slog imate. Vas skušajo drugi fotografi posnemati?
Da. Mnogo asistentov sem imel in dolgo listo ljudi, ki mi želijo asistirati, saj se želijo učiti od mene in videti, kako delam.
Kako jim gre?
Različno. Pred kratkim sem gledal fotografije bivšega plesalca, ki je danes fotograf. Priznal mi je, da me je skušal na začetku enostavno kopirati. Tudi sam dela v studiu in s koreografi kakor jaz, a sčasoma je razvil svoj slog.
Koga med plesnimi fotografi bi izpostavili?
Lois Greenfield, po kateri sem se na začetku zgledoval. Delala je za The Village Voice v New Yorku in na zanimiv način fotografirala performans. Aparat je postavila na stojalo in ga ni premikala. Pustila je igralcem, da se gibljejo skozi kader in naključno jih je lovila v kompozicije. Meni se je to zdela zelo zanimiva ustvarjalna odločitev. Njene fotografije so fantastične, četudi to ponavlja že 20 let in so vse nekako videti enako.
Vam je spoznavanje plesa kot umetnostne zvrsti pomagalo ustvarjati boljše fotografije?
Je. Več kot veš, bolje lahko stopaš v interakcijo in bolje reagiraš.
Kako ste se učili?
Z opazovanjem koreografov in plesalcev med delom pri nastajanju predstave.
Z vaše perspektive lahko ples spozna redko kdo. Se vam zdi, da je tudi tu razlog, da mnogi plesa ne razumejo?
Zame je bil to način, ki mi je dal vpogled. Ne vem pa, ali bi isto veljalo za vse.
Kako pomembno je za dobro fotografijo, da fotograf in koreograf govorita isti vizualni jezik?
Koreografe zanima fizični jezik, ne zanima jih nujno vizualni jezik. Ni treba deliti vizualnega jezika ali gojiti iste estetike, a v tem primeru moram pot v njihov svet najti kako drugače.
Komunikacijski kratki stik se zdi pri vašem delu zelo verjeten. Je sodelovanje vedno uspešno ali se kdaj izteče v slab projekt?
Ko sem končal študij, sem bil nekaj časa asistent. Takrat sem se naučil, da je treba vedno narediti varnostni posnetek. Nekaj, kar bo v redu, tudi če tisto, kar sem si zamislil kot kreativni dosežek, ne bo v redu. Vedno ga naredim. To je posnetek, ki bo zadostil zahtevam naročila in ki mi zagotavlja, da bom dobil plačilo. A vedno želim presežek, več kot le dober varnostni posnetek. Vsako fotografiranje je organsko, ima notranjo logiko, ustvarjanje presežka pa je nepredvidljivo. Včasih vidim, da kreativno poskušanje sploh ni obrodilo sadov in je najboljši posnetek nastal na začetku.
