Kot protest pa je nastala tudi Guernica Continuum, nova predstava Maye Milenovič Workman, skozi katero avtorica opozarja na nesmisle sodobne družbe, predvsem v odnosu do drugačnosti. Koreografinja, režiserka in multimedijska umetnica je tudi ustanoviteljica jazzovske in plesne akademije v New Yorku; znotraj te med drugim razvija gibalno gledališče z otroki s posebnimi potrebami, iz česar je izhajala tudi pri svoji novi predstavi.
Uprizoritev se začenja s filmom in se nadaljuje v obliki fizičnega gledališča; nastala je v okviru Evropske prestolnice kulture 2012 in bo na ogled od sobote do ponedeljka v Stari dvorani SNG Maribor. Milenovič-Workmanova je že s svojo lansko predstavo Slišim z očmi mariborskim gledalcem odpirala svetove gluhih, tokrat pa si je za izhodišče umetniške provokacije izbrala cerebralno paralizo, fizično oviranost in rasno diskriminacijo.
Po študiju na londonski šoli za sodobni ples ste se preselili v New York in že v svoji prvi predstavi leta 1983 delali z jazzistom in skladateljem Reggiejem Workmanom, kar je bilo usodno tudi v zasebnem življenju. Na katerih ustvarjalnih točkah se srečujeta?
Delo z Reggiejem je bilo zame vedno izziv in dopolnitev, ne pa toliko smer, s katero se ukvarjam danes. Ustanovila sva majhno akademijo, kjer razvijam svoje ideje. Njegova glasba je zame polna mistike, sporočil, zena in možnosti izmenjave idej v gibu. Trenutno delava v timu z basistom Matthewom Garrisonom, Reggie je bil njegov mentor.
Je vzgib, da ste se kot plesalka in koreografinja lotili še študija psihologije, prišel iz raziskovanj znotraj plesne akademije Montclair Academy of Dance and Laboratory of Music, ki ste jo zasnovali v New Yorku?
V New Yorku sem opravila dodiplomski študij iz psihologije, magisterij pa potem iz filma. Psihologija je samo del moje subjektivne evolucije, ki bo trajala do konca življenja. Sebe v bistvu ne omejujem, ne iščem konca. Psihologija je torej samo naravna evolucija iz giba, enako kot sta film in scenaristika naravna evolucijska odvoda slikarstva, giba, psihologije in okolja. Če spremljaš okolje, svet, ljudi in resnično vidiš dogodke brez iluzij, je popolnoma normalno, da pri sedemdesetih letih ne govoriš o pokojnini, temveč o naslednji kreativni stvari. Zakaj bi se človek utrudil od študija, če ga lahko uporablja skozi lastno delo?!
Srečanje in študij s kognitivnim psihologom Howardom Gardnerjem se je zgodilo nekje vmes, ravno to me je potem navdihnilo za delo z otroki. Gardnerjeva teorija multiple inteligence mi je odprla vrata do nekaterih dejstev, recimo da se inteligenca ne meri z IQ, ampak z veliko bolj zapletenimi metodološkimi postopki. Opazuje se denimo, kako nekdo reagira na okolje, iskrenost, nagnjenje do izraza in kritičnega razmišljanja, kako razviti so medsebojni odnosi, poslušanje drugega, iskanje sebe v odnosu do sočloveka…
Kakšno je poslanstvo fundacije Akrama Khana, v kateri delujete?
Sem predsednica te fundacije, vodi pa jo Akram Khan, ki je v svetu plesa izklesal smernice, ki ustrezajo moji estetiki. Zato se takrat, ko se srečujemo, pogovarjamo, strinjamo, verjamemo v svet, kjer je umetnost organska in ne izumetničena. Njegovi nasveti so zame šola.
Kljub življenju v New Yorku se kot umetnica kontinuirano vračate v rodni Maribor. Delali ste tudi s Tomažem Pandurjem v njegovem zlatem mariborskem obdobju, zdaj se vračate z avtorskimi projekti. Dolžnost, potreba, nostalgija?
Popravila bi vas: zlatega obdobja v gledališču ni, zveni kot zlato obdobje v Hollywoodu. Verjamem, da je vsak umetnik v drugem življenjskem obdobju tudi v drugem kreativnem obdobju, spreminja se. Ko postaneš svetovljan, se nekako odbijaš kot bumerang. In na tej poti se srečaš z vračanjem sem in tja, z dolžnostmi tam in tukaj, z nostalgijami, ki so za vsakega v bistvu neke vrste vstopnica v doživljanje, ki se ne zaključuje. Sama se ne vračam. Ves čas sem tukaj. Morda ne fizično. Ampak ko te fizično ni, ljudje naredijo tisto najhuje - pozabijo te.
Vaše angažirane umetniške akcije kažejo ogledalo družbi o tem, kako dojema drugačnosti in kako drugačni to občutijo. V katero smer se mora družba senzibilizirati?
Morda je bistven aktivizem skozi umetnost, morda ženske v umetnosti, morda mati, ki umetnosti ne zanemari... Vsako okolje na tej zemlji zahteva svojo senzibilnost. Vendar si mora družba najprej dovoliti, da je sploh senzibilna. Pri tem pomagajo posamezniki, ki sebe in druge poslušajo in jih slišijo. Le ti so lahko umetniki, učitelji, akademiki, znanstveniki... Vendar če so sami, tudi ne morejo naprej. Ne pomaga mi, če imam na odru ljudi s posebnimi potrebami in krasno mlado neznano ekipo, če pa se vsak dan mučim, da bi povezala Ljubljano in Maribor in da bi ljudje razumeli, kako nujno je, da pridejo na predstavo ravno zaradi te senzibilnosti ter nikakor ne zato, ker so moji prijatelji.
V Guernici Continuum ste združili dva medija, fizično gledališče in film. Kako ju prepletete?
Ne delam razlik. Od slike do besede, od gibljivih prizorov do odrskega povezovanja. V vsem iščem sebe, človeka, ki ne verjame v omejevanja ali enostranskost. Fascinira me "nemogoče". Moja Guernica Continuum je moralno-socialna zgodba, ki jo poznamo vsi, le obrniti se je treba okrog sebe. Ampak ali vidite zares, brez domišljanja ta razdor družbe, kot se ga vidi na Guernici? Tako se Bahia, lik iz mojega filma, znajde na odru v svoji regresiji, ob tem pa spozna arhetipske like - morda svojo družino, ki je neka osnova tistemu, kar se Bahii dogaja. Ubila je namreč 23 ljudi, Tom, ravno tako protagonist v filmu, je izgubil ženo. Poudarjam: vse, kar nosimo v sebi, lahko donosimo, ne da se ob tem ves čas sprašujemo, "zakaj".
Nekaj je ustvarjalnost, drugo je borba za finance. Menda ste razočarani nad poslovnim odnosom EPK do vašega projekta. Še čakate v vrsti za denar?
EPK je samo ena od točk v borbi za finance vseh umetnikov. Je to kaj novega? Vprašajte katerega koli nekomercialnega umetnika, kako živi, kako se preživlja in ali si v tistem trenutku, ko gre na oder, želi več socialne varnosti. Pravzaprav je smešno, da je umetnik razumljen kot nekdo, ki pač dela umetnost, ki želi biti ekskluziven, ki to počne iz hobija. In ki si lahko sposoja denar za svoje projekte, sposoja za kruh. Kako naj si recimo ustvari družino? V Ameriki dosti poudarjajo "community", torej skupnost, in menijo, da ta skupnost dela tudi umetnost. Ljudje se dobijo, plešejo, pišejo, berejo poezijo. Točno ta umetnost dela družbo močnejšo.
Poznate tudi plesno sceno v Sloveniji. Kaj pravzaprav delamo narobe v odnosu do sodobnega plesa, kaj do sodobnega baleta?
Morda delamo narobe vse. Naj povejo drugi, s katerimi se gledalci ukvarjajo več kot z menoj. Naj povejo tisti, ki so začeli pred menoj. Sem del slovenskega plesnega gibanja od leta 1981. Entuziazma pri meni nikoli ni manjkalo, verjetja, da se bo nekega dne vse spremenilo, pa tudi ne. Je pa treba ločevati sodobni ples in fizično gledališče ter sodobni balet. O sodobnem baletu v Sloveniji sploh ne morem govoriti, kajti še predobro poznam velike koreografe, kot so Jiri Kylian, William Forsythe in George Balanchine.
Bolj me v Sloveniji navdušuje sodobni ples, ki pa ima tako malo podpore. Še tisto, kar se ustvari, ni razumljeno, kakovost se ne prenaša naprej, umetnik pa se mora opravičevati, se boriti, da projekt obstane, doživi morda še kakšno ponovitev. In tako plesalci na hitro, samo da bi preživeli, postajajo koreografi, namesto da plešejo čim dalj časa. Naši plesalci odhajajo v tujino, izobražujejo se pri drugih (Pina Bausch, belgijska skupina Rosas…), pri nas se nimajo kje, razen če zaposlijo same sebe… Sodobni ples lahko preživi brez nacionalne podpore, ker privlači mlade ljudi. Vendar mora v tem obstajanju imeti možnost razvoja. Če tega ni, zadušimo ples, zadušimo ustvarjalnost.
