Muzej novejše zgodovine Slovenije ponuja fotografsko kolekcijo Münchenski olimpijski utrinki 1972 - iz fotografske zbirke Edija Šelhausa, Slovenski etnografski muzej je kot odsek stalne razstave Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta pod naslovom Mojih 23 olimpijad dve vitrini odstopil predmetom in fotografijam iz življenja našega najstarejšega še živečega udeleženca letnih olimpijskih iger, Marka Račiča, Zgodovinski arhiv Celje pa je v "tekmi" z razstavo Celjski olimpijci 1936-1988.
Mojstrski tihotapec fotografij
Lani preminuli fotoreporter Edi Šelhaus je v fotografski objektiv nemalokrat zamrznil športne prireditve, med njimi tudi dogajanje na štirih olimpijskih igrah, in sicer v Innsbrucku leta 1964 in 1976, Grenoblu leta 1968 ter v Münchnu štiri leta kasneje, čeprav se je le na slednjih uradno akreditiral. Sicer se je vselej nekako pretihotapil na samo prizorišče: leta 1964 si je denimo nadel kučmo, da so ga ruski kolegi vzeli za svojega, med naslednjimi igrami so mu na pomoč priskočili pri Delu in Sportskih novostih, leta 1976 pa si je v Innsbrucku pripel fotoreporterski press trak iz pohorske zlate lisice, ki je bil močno podoben akreditaciji za tamkajšnjo prireditev.
"Izpostavili smo ravno münchenske olimpijske igre, ker letos zaznamujemo njihovo 40. obletnico, poleg tega pa je Šelhaus tamkaj naredil največ posnetkov olimpijskih trenutkov. Od tam je s posebnim olimpijskim vlakom v Ljubljano pošiljal negative, da se jih je objavljalo čim bolj sproti," košček zakulisja razgrne kustosinja razstave Jožica Šparovec. Ta je med približno pet tisoč razpoložljivimi fotografijami izluščila 64 fotografij in jih v grobem razdelila v tematske sklope, kot so denimo otvoritvena slovesnost, trenutki zmagoslavja jugoslovanskih športnikov, portreti domačih udeležencev ali odmevni rezultati tujih športnikov, pomemben del pa zaseda tudi teroristični napad palestinskih komandosov, ki je zahteval 17 žrtev in za 24 ur zadušil olimpijski vrvež. Na fotografijah ne manjkajo niti športne legende, kot so Mark Spitz, Jesse Owens ali Emil Zatopek, dokumentirane pa so tudi raznorazne zanimivosti, denimo na ulici izvedene vzporedne igre ali igranje šaha slovenskih udeležencev v prostem času.
V videoprojekcijah si obiskovalci lahko ogledajo še 300 dodatnih fotografij, v vitrini je denimo Olimpijsko Delo ali edina Šelhausova veljavna akreditacija, vrtita pa se tudi dva tematsko povezana dokumentarca, Na sedmi stezi in Marko Račič, najstarejši še živeči slovenski olimpijec.
Slabši posnetki zaradi strahu pred terorizmom
Nekdanji Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj, ki se je udeležil zimskih olimpijskih iger v Innsbrucku leta 1976, osem let kasneje pa še v Sarajevu, je prepričan, da je fotografsko delo danes drugačno kot pred nekaj desetletji predvsem zaradi moderne tehnologije. "Iz Sarajeva smo filme v Ljubljano pošiljali z nočnim vlakom. Ob desetih zvečer smo jih predali strojevodji, ob štirih zjutraj pa jih je nekdo pričakal tu, medtem ko je danes fotografije mogoče poslati že med samo tekmo ali takoj po njej," se nekdanje prakse spominja Bizilj, ki pristavi še, da ga je bolj kot samo fotografiranje vedno izmučilo lovljenje raznih rokov. Prav münchenska tragedija je močno zasukala delo novinarjev in fotografov, saj so se varnostni ukrepi na kasnejših olimpijskih igrah precej poostrili. "V Sarajevu je akreditacija predstavljala največjo dragocenost, saj so te v primeru, da si jo izgubil, za 24 ur porinili v izolacijsko sobo, ker so menili, da si jo posodil nekemu teroristu," preteklost odpira Dnevnikova fotografska legenda.
Če so se za časa Šelhausa fotografi lahko precej svobodno sprehajali po prizoriščih velikih športnih tekmovanj, v obdobju Bizilja pa se je bilo še mogoče izmakniti redarjem, je fotografom danes odmerjen točno določen prostor za lovljenje podob. Naš sedanji fotograf Luka Cjuha pojasni, da dandanes poteka silovita borba med posameznimi agencijami, pri čemer manjšim ostane le slikanje nepriljubljenih športov, kot je hokej na travi. "Slovenski fotograf lahko le sanja o slikanju finala v teku na sto metrov od blizu, medtem ko imajo velike agencije privilegij, da fotoaparate postavijo denimo tudi na dno bazena med plavalnimi disciplinami."
Športnik vse življenje
Razstava o Marku Račiču, ki je priskočil na pomoč pri prepoznavanju športnikov iz Šelhausovih fotografij, prikazuje, kako se je življenje olimpijca, ki je nastopil na prvih povojnih igrah leta 1948 v Londonu, vseskozi križalo s športom. Za tem, ko je kot tekmovalec sodeloval v teku na 400 metrov ter štafeti štiri krat 400 metrov, se je nekaterih poznejših iger, in sicer leta 1960 v Rimu, 1972 v Münchnu in 1976 v Montrealu, udeležil še kot športni funkcionar, leta 1984, ko je vlogo gostitelja prevzelo Sarajevo, pa je na pomoč priskočil v organizacijskem smislu.
Prek različnih predmetov po lastnem izboru je Račič predstavljen kot atlet, atletski sodnik, zvezni selektor, trener, organizator športnih prireditev pa tudi družinski človek. "Želeli smo preplesti njegovo osebno življenje in športno kariero, zato smo razstavili tudi violino in žepno uro, ki ga spominjata na očeta, manjkajo pa ne niti spominske medalje, značke, ki so jih tedaj nosili namesto akreditacij, ali dnevni program tekmovanj na Wembleyju, kamor se je ročno vpisovalo izide," del postavitve razkrije sokustosinja Mojca Račič.
Leta 1953 si je Račič kupil fotoaparat, s katerim je več kot dvajset let beležil športne posnetke, tudi na olimpijskih igrah. Med 3700 posnetki, ki jih je podaril Slovenskemu etnografskemu muzeju, jih je nekaj na ogled tudi na pričujoči razstavi.
Prepovedana kokakola in športnik treh držav
V Zgodovinskem arhivu Celje pa se je nabralo okrog 200 dokumentov in predmetov celjskih športnikov, trenerjev, sodnikov in vodij reprezentanc, ki so se udeležili olimpijskih iger med letoma 1936 in 1988. Na ogled so startne liste, akreditacijske izkaznice, dresi, copati, spominki s posameznih olimpijskih potovanj. "Predmete smo izobesili tako, da ima obiskovalec občutek, da je prišel v dnevno sobo olimpijca, saj je mogoče videti tudi sombrero iz Mehike ali pahljačo iz Japonske," o konceptu pravi avtor razstave, dr. Bojan Himmelreich.
Olimpijcev ni toliko povpraševal po nastopih, ampak se je bolj osredotočil na njihovo doživljanje iger. Športnike, ki so tekmovali v petdesetih ali šestdesetih letih, ko je pri nas vladalo pomanjkanje, je najbolj presenetilo izobilje, ponujeno na igrah. Eden izmed celjskih trenerjev je športnike svaril, naj ne pijejo kokakole, saj naj bi ta slabo vplivala na sposobnosti, zanimiva pa je tudi pripoved, da se je svoj čas na enem izmed celjskih otroških igrišč družilo pet takrat še bodočih olimpijcev. Posebej sta seveda izpostavljeni medalji, zlata in bronasta, rokometaša Rolanda Pušnika, fenomen zase pa je bil tudi atlet Danilo Žerjal, ki je na olimpijskih igrah zastopal tri različne države: Jugoslavijo, Italijo in Venezuelo.