Strokovni seminar je namenjen predvsem študentom in univerzitetnim profesorjem slovenščine, slavistom, znanstvenim delavcem, prevajalcem ali kulturnim delavcem. Medtem pa se pri udeležencih vzporedno potekajočih Poletne šole in Mladinske poletne šole slovenskega jezika, ki sta usmerjena na nekoliko bolj sproščeno raven, povečini vmešajo poslovni ali čustveni razlogi za učenje.

Več z manj sredstvi

Strokovni del programa tvorijo lektorske vaje, konverzacijski tečaji, vaje iz fonetike, izbirni tečaji ter predavanja uglednih strokovnjakov s področja jezikoslovja, literature, humanističnih in drugih ved. Seminar se vsakokrat ovija okrog ene tematike, tokrat so v ospredju Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. "To temo smo ponudili, ker smo v zadnjih letih v Evropi pod vplivom političnih sprememb in sesutja ekonomskih ideologij, po drugi strani pa želimo preseči stereotip, da je umetnost vzvišena nad ideologijami," izbor pojasni predsednik seminarja, dr. Aleksander Bjelčevič.

Poleg tega sogovornik ponudi še praktičen primer: "Izkušenejši udeleženci, katerih urnik zapolnjuje tudi tečaj prevajanja v slovenščino, bodo denimo brskali za ideološko spornimi vsebinami, ki so bile v štiridesetih letih po drugi svetovni vojni v prevodih izpuščene. Velikokrat se je denimo dogajalo, da so prevajalci v času komunizma božič nadomeščali z omembo novega leta."

V popoldansko-večernem spremljevalnem programu pa se bodo sodelujoči recimo lahko vodeno sprehajali po Ljubljani, na literarnem večeru prisluhnili pesnici Barbari Korun, si ogledali predstavo Kolektiva Narobov in projekcijo filma Stanje šoka ali obiskali plesni večer z Akademsko folklorno skupino France Marolt. Bjelčevič težko oceni, ali udeleženci v splošnem več znanja povlečejo iz strokovnih seans ali med sproščenimi druženji, prepričan pa je, da se največ naučijo prek komunikacije z izvornimi govorci jezika. Seminar je namreč tako zastavljen, da so udeleženci vseskozi, tudi med zabavnim delom, prisiljeni govoriti v slovenščini.

Sicer pa so se seminarja posamezniki udeležili s pomočjo štipendij, ki jih podeljuje slovensko ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, a ob tokratni izvedbi so se sredstva precej skrčila, zaradi česar dogodek namesto tri tedne traja le dva tedna, število udeležencev pa se je z 130 zmanjšalo na 105, pri čemer okoli 50 zainteresiranih ni dobilo svojega mesta. Vendar Bjelčevič opozarja, da seminar obenem ponuja še večje število ur kot prejšnja leta, saj se je vanj vrinilo veliko prostovoljnega dela.

Težavni so skloni in glagolski vid

Interes za slovenščino se pri udeležencih skriva v različnih kotičkih. Pekka Knaapila iz Finske se je nad našim jezikom navdušil zaradi turbo folka in slovenske polke: "Na youtubu sem po naključju našel pesmi skupin Atomik Harmonik in Turbo Angels ter pevk Tanje Žagar, Natalije Verboten in Saše Lendero. Ker mi je bila njihova glasba izjemno všeč, me je začelo zanimati tudi, o čem govorijo besedila." Najprej je oporo iskal v Googlovem prevajalniku, a ker mu ta ni zadostoval, si je priskrbel nekaj strokovne literature. Ker v domovini nima možnosti študija slovenščine, se je odločil za srbščino, ki ponuja nekakšen jezikovni približek.

Kitajka Li Jiawa priznava, da je za Slovenijo slišala šele pred dvema letoma, ko je naša nogometna reprezentanca zaigrala na svetovnem prvenstvu, a je tam naredila tako dober vtis nanjo, da se je na univerzi med izbirnimi predmeti odločila za slovenščino. Njena rojakinja Wang Cheng Cheng zatrjuje, da se je na univerzi želela spopasti z nečim novim, Slovenijo pa je dojemala kot geografsko zanimivo umeščeno deželo. Tudi tretjo kitajsko predstavnico, Wang Fan, je na naše jezikovno področje zanesel študij: "Takoj ko sem izbrala učenje slovenščine, sem dojela, da gre za izjemno zahteven jezik. Največ težav mi povzročajo sklanjatve. Ker imate šest sklonov, moram šestkrat premisliti, preden izrečem neki samostalnik." Trojica pa kot težavno izpostavi še dvojino.

Za razliko od omenjenih sogovornikov, ki še nimajo dovolj znanja, da bi z njimi lahko vzpostavili dialog v slovenščini, Italijan Luigi Pulvirenti ter Litvanki Gabija Kiaušaite in dr. Jelena Konickaja počasi in premišljeno, a pravilno nizajo slovenske besede. Slednja se je s slovenščino začela spopadati že pred skoraj dvajsetimi leti ter je med drugim zaslužna, da je na univerzi v Vilni slovenščina od preloma tisočletja tudi samostojni študij. Njena nekdanja študentka Gabija Kiaušaite zatrdi, da jo je ta jezik pritegnil predvsem zato, ker ga v njeni domovini govori le peščica. Znanje pili prek slovenskih revij in knjig, ki ji jih pošiljajo tukajšnji prijatelji, še posebno zanimanje pa goji za našo glasbo. Bivša mentorica jo dopolni, da ne gre pozabiti še na s slovensko literaturo dobro založeno univerzitetno knjižnico, sama pa stik z jezikom vzdržuje tudi z gledanjem slovenskih oddaj po spletu.

Luigi Pulvirenti z univerze v Rimu pa je, ko smo ga ujeli, ravno prebiral naš časopis, a priznava, da na spletu rad prebira tudi konkurenčno Delo ali portal RTV Slovenija. Sicer pa ga, vse odkar je prvič obiskal sorodnike v bližnjem Trstu, zanima tako rekoč celotna slovenska kultura, od politike pa do kronike. Kljub temu da se slovenščine intenzivno uči že šest let, mu preglavice še vedno povzroča glagolski vid.