Wagner je v devetnajstem stoletju pod psevdonimom v časniku Neue Zeitschrift für Musik objavil esej z naslovom Judaizem v glasbi. V njem je napadel svoje judovske konkurente Felixa Mendelssona in Giacoma Meyerbeera in Jude v splošnem ocenil za škodljiv ter tuj element v nemški kulturi. Wagner je poudaril, da je Nemce že od nekdaj odbijal judovski vpliv: "Z vsem našim pisanje in govorjenjem v prid emancipaciji Judov, se nam je že od nekdaj povsem instinktivno upiral stik z njimi." V eseju je še utemeljil, da ker Judi nimajo nobenega stika z nemškim duhom, so njihovi glasbeniki sposobni skladanja zgolj plitke in umetne glasbe.
Veliki navdušenec nad Wagnerjevimi deli je bil Adolf Hitler. V Wagnerjevih operah je namreč videl poosebljeno vizijo nemškega naroda. Nacisti so zelo radi uporabljali Wagnerjeve antisemitske in rasistične ideje kot propagando, ostale njegove nazore pa so zamolčali. In čeprav je bil Hitler velik oboževalec Wagnerjevih del, so mu, sodeč po ugotovitvah zgodovinarja Richarda Carrja, nekateri zamerili, ko so morali dolge ure poslušati njegovo glasbo.
Z njegovo glasbo naj bi celo "mučili" zapornike v koncentracijskem taborišču Dachau, saj so jih z "izpostavljanjem nacionalni glasbi poskušali prevzgojiti". Vendar pa kasneje niso našli nobenih podatkov, ki bi kazali na to, da so v taboriščih v času druge svetovne vojne predvajali njegovo glasbo.
Razprave o vplivu Wagnerja na nemške naciste še vedno poteka, skladateljevega imena pa se od konca druge svetovne vojne drži precej slab sloves. To potrjuje tudi današnja razprava med Žigom Turkom in Tamaro Vonto na mikroblogerski platformi twitter. Medtem ko je superminister objavil povezavo do Bachovega koncerta, mu je Tamara Vonta odgovorila, da sama še vedno raje izbere Wagnerja. Turk ji je odgovoril: "V tolerantni in široki Sloveniji si konzervativni politik ne more privoščiti, da bi na Twitter dal Wagnerja:/"
