Knjigo je ljubljanska Drama pripravila z umetničino pomočjo. Združuje številne pomembne, manj znane in še ne objavljene fotografije iz igralkinega poklicnega in osebnega življenja, njena razmišljanja nekoč in danes, govore, avtorska besedila in številne zgodbe, ki razkrivajo, kako je biti Milena Zupančič.

Današnjo predstavitev je uvedel umetničin govor na kulturni praznik 1994. V njem se sprašuje, kaj se je zgodilo s kulturo dialoga. "Ne mislim, da lahko umetnost spreminja svet, da ga lahko popravlja. Prepričana pa sem, da umetnost lahko naredi ljudi bolj omikane, strpne, razmišljujoče," je takrat dejala.

"Tržni mehanizmi ne bi smeli izriniti v ozadje kulture bivanja, kulture dialoga in kulture v ožjem pomenu besede. Ne smemo se več zadovoljevati z izgovorom o prehodnem obdobju, kajti čas prehitro teče in kaj lahko se zgodi, da bo ta prehodni čas požrl prihodnjega," je še dodala prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1993.

"Kdo bi si mislil, da bo čez toliko let enako ali še hujše," je ob robu dogodka dejala Zupančičeva. Kot pravi, sicer ni oseba za deljenje nasvetov, vendar kulturnikom v današnjih, kulturi nenaklonjenih časih, svetuje "naj ne bo bodo tiho, jamrajo pa naj tudi ne". Namesto jamranja predlaga ukrepanje in delo, s katerim se lahko marsikaj spremeni.

Predstavitev se je nadaljevala z njenim predavanjem O karieri ženske - igralke s Fakultete za upravo leta 2007, ki ga je prebrala igralka Polona Juh. "Ko govorimo o karieri ženske v svetu umetnosti, ne moremo govoriti o karieri le kot 'o pomembnem delu kakovosti njenega življenja', kajti umetnica brez kariere je anonimna, ne obstaja," je zapisala Zupančičeva.

"V gledališču mi je veliko vlog zelo ljubih. Če bi jih še enkrat delala, jih ne bi želela odigrati nič drugače," je povedala prvakinja gledališkega ansambla ljubljanske Drame v lanskoletnem pogovoru z dramaturginjo Evo Kraševec, ki je natisnjen v pričujoči knjigi.

Zupančičeva je lanskega novembra odšla v pokoj, vendar ostaja aktivna na gledaliških odrih - med drugim v predstavi Vojna in mir režiserja Tomaža Pandurja, ki je nastala v koprodukciji EPK in zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča, ter predstavi "Baba Jaga je snijela jaje" (Baba Jaga je znesla jajce) režiserja Ivice Buljana v reškem Hrvaškem narodnem gledališču.

Monografijo je oblikoval letošnji Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik, uredila pa jo je dramaturginja Mojca Krajnc. Kot je dejala Krajnčeva, bodo v Drami vsako leto kakšnemu ustvarjalcu posvetili podobno monografijo.