Danes je Minuta za umor videti pomembnejša zaradi družbenokritičnih podtonov kot pa zaradi forme kriminalke. To je tip "whodunit" kriminalke, kakor je pač obstajal v romanu Milana Nikolića, na katerem film scenaristično temelji (dialoge je napisal Marjan Rožanc), kar pomeni, da gre za iskanje storilca umora. Njegova žrtev je gospod Koh, ki bo za gledalca ostal popoln neznanec, saj ne bo izvedel ne zakaj in kako je leta 1944 zapustil Slovenijo, ne kje je bil in kaj je tam počel, ne zakaj se je po 18 letih vrnil v domovino. Toda s svojo vrnitvijo izzove hud nemir pri vseh, ki jih poskuša obiskati in ki ga takoj prepoznajo, tako rekoč še preden ga dobro vidijo. Resda so to nekdanji gimnazijski sošolci, toda takšna takojšnja prepoznanja nekoga, ki ga niso videli 18 let, vendarle delujejo precej neverjetno in celo smešno (zlasti v primeru profesorja Pitagore, ki reče Kohu, da ne gre z njim niti na pijačo, še preden ga je prav pogledal); obenem pa se v takšnih verističnih pomanjkljivostih lahko kaže "šarm" B filma, ki v pripovedni "naglici" in produkcijski stiski zanemarja podrobnosti (Jane Kavčič je rad poudarjal, da je v Sloveniji edini delal B-filme - Minuto za umor je posnel z "drobižem", ki je Vibi ostal od produkcije "A-filma", Štigličevega Tistega lepega dne).

Toda zakaj je Kohova vrnitev povzročila takšno paniko pri njegovih nekdanjih sošolcih, zlasti dveh, Mlakarju in Mitji, ko pa mu je policijski inšpektor pojasnil, da so prav njega, Koha, imeli za krivega neke izdaje v vojnem času? Koh reagira ogorčeno in prevzame vlogo hitchcockovskega "nepravega krivca", se pravi nekoga, ki mu naprtijo kakšen zločin ali podobno grdobijo, on pa se mora iz tega sam izkopati, si najti pot iz labirinta, v katerem se je znašel. Takšen lik je torej že strukturno primeren za junaka in gledalca kar kliče na svojo stran. Toda Koh še niti ne utegne prav nastopiti v vlogi "nepravega krivca", pa ga že umorijo. Umor je prikazan tako (Koha nekdo sune s terase na vrhu ljubljanskega Nebotičnika), da ga vidi samo gledalec, in prav zaradi te vednosti, da gre za umor, je gledalec takoj na strani policijskega inšpektorja (Janez Škof), ki je prepričan, da gre za umor, čeprav za to ni nobenih dokazov - prej nasprotno, to bi prav lahko bil samomor, kot inšpektorja prepričujejo tudi Kohovi nekdanji sošolci. In prav zato, ker inšpektor sam dobro ve, da ni dokazov za umor, tudi ne ukaže zapreti bara in opravlja preiskavo med tem, ko poteka barski program (tega smo s plesalkami, pevskimi točkami Duše Počkaj kot Line in Maksovimi iluzionističnimi čarovnijami že prej veliko videli). Ko pa v baru ostane samo še pet osumljencev - pevka Lina, ki je na steklenih vratih pustila prstne odtise, iluzionist Maks (Lojze Rozman), ki se je zaradi Koha sicer še najmanj vznemirjal, arogantni in elegantni Mitja (Demeter Bitenc), ki je Kohu ponujal ugodno službo, če jih bo nehal vznemirjati s policijo, panični Mlakar, ki je že poskušal pobegniti iz bara, in profesor Pitagora (Jože Zupan), ki se je sam prijavil kot morilec, da bi rešil "nedolžne fante" - se inšpektor loti rekonstrukcije umora. Ta je z žanrskega vidika kriminalke še najbolj ponesrečena, saj naj bi imel storilec le minuto časa za umor, čeprav inšpektor ne more vedeti za natančen čas umora; morilec se sam izda, ko pripelje inšpektorja na kraj zločina, čeprav je ta kraj videl samo gledalec.

A če je Kohov umor tako vendarle pojasnjen, pa ostane neznanka, zakaj je sploh moral umreti: zaradi zločina v preteklosti (izdaje v vojnem času) ali zaradi sumljivih poslov v sedanjosti? Bar na vrhu Nebotičnika, osrednje prizorišče filma, namreč vseskozi deluje kot "dvojna scena", kot kraj spektakla s pevskimi, plesnimi in iluzionističnimi točkami, in obenem kot kraj ljubezenskih prevar in izdaj, mešanja poslovnežev s kriminalci ter kot kraj zločina. Akterji te "dvojne scene" so Kohovi nekdanji sošolci, ki jih je tako vznemirila njegova vrnitev. Zakaj, ko pa je Koh s svojim pobegom po izdaji med vojno veljal za najverjetnejšega storilca? Toda tisto izdajo so preživeli samo štirje, poleg Koha še Maks, Mitja in Mlakar (inicialka treh imen je torej ista kot prva črka besede morilec), in če jo Koh zanika oziroma se postavlja v vlogo "napačnega krivca", v kateri je tudi umorjen, tedaj to pomeni, da je bil izdajalec kdo izmed preostalih treh ali pa so si to vlogo delili vsi štirje hkrati. Kvaliteta Minute za umor torej ni toliko v žanru kriminalke kot prav v teh "nejasnostih" in nedorečenostih oziroma v tej aluzivnosti, ki najbrž ne kaže toliko na to, da se imajo v sodobni družbi najbolje vojni izdajalci, kakor pa na to, da je ta družba prav v svoji skorumpiranosti in prežetosti z egoističnimi interesi "izdaja" socialističnih "idealov", na katerih temelji njena oblast. V tem pogledu Minuta za umor še vedno nima svojega naslednika, ki bi kriminalno formo preizkusil v novem, tako imenovanem tranzicijskem režimu.