Predvidljivo, a brez režiserk
Cannesu mnogi očitajo predvidljivost in ziheraštvo v programiranju tekmovalnega programa; no, letos bo, kot kaže, šel do skrajnih meja svoje programske prepoznavnosti. Kajti selektorji se v Parizu niso odločili izbrati zgolj preverjenih imen sodobnega filma, odločili so se izključno za imena, ki so v preteklosti s filmi že gostovala v Cannesu. Vsi poznamo zgodbo največjega in najpomembnejšega filmskega festivala: nikoli ni bil imun za spolnost, nasilje in dober škandal. Cannesu je vedno odpuščeno, praviloma vrti dobre filme in razstavlja dobre zvezdnice, letos pa bi znal že sam poskrbeti za uvodni škandal - v tekmo za prestižne zlate palme namreč prvič ni spustil nobene režiserke. Morda ne čisto prvič v svoji zgodovini, zagotovo pa prvič po dvigu feminističnega gibanja.
Dejstvu, da festival v tekmo za nagrade že dalj časa ne pripusti nobenega prvenca, smo se nekako privadili, videli bomo torej, kako bosta Fremaux in Gilles Jacob sprejemala morebitne obtožbe o spolni diskriminaciji, sploh ker je tudi v preostalih sekcijah uradnega programa (Poseben pogled, Izven konkurence, Specialne projekcije), kjer festival zavrti še dodatnih štirideset filmov, našel prostor samo za štiri režiserke. Drži, umetnost mora biti seveda imuna za spolne, politične in druge opredelitve, toda v Cannesu in na drugih festivalih A-kategorije že dolgo ne gre več zgolj za umetnost pa tudi za naključja ne.
Vsi bi želeli biti zraven
Tako se je zgodilo, da so se med 22 tekmovalnimi filmi znašli skoraj izključno stari canski mački, kar meji na solipsizem, ki ga je Fremaux v intervjuju po koncu lanske izdaje napovedal kar sam, ko je na očitke, da drugim festivalom krade filme, odvrnil, da "Cannes ne tekmuje z nikomer, Cannes je Cannes". Res je tako, Cannes je Cannes, zato v (tekmovalni) Cannes letos prihajajo izključno canski režiserji. Toda kako postati canski režiser, ki še ni bil v Cannesu, se verjetno sprašuje tudi slovenski režiser Martin Turk, mladenič s "canskim blagoslovom", čigar prvenec Nahrani me z besedami bi moral po logiki razmer pristati vsaj v eni od stranskih festivalskih sekcij - scenarij zanj je namreč nastajal v okviru Cinéfondationa, festivalske fundacije za razvoj in podporo mladim cineastom, ki jo je leta 1998 ustanovil prav Gilles Jacob, izbrani kandidati pa s kasneje posnetimi filmi praviloma gostujejo v eni izmed (stranskih) sekcij. Ne, Cannes letos gosti predvsem canske avtorje; tudi v Posebnem pogledu, drugi sekciji po "teži", je več kot polovica starih znancev, medtem ko bo v enako "prijateljski" Out of Competition sekciji med drugim predvajan tudi dokumentarni film predsednika festivala Gillesa Jacoba…
Številke so zgovorne, med filmi v konkurenci za zlate palme (žiriji predseduje Nanni Moretti) samo Andrew Dominik in John Hillcoat še nikoli nista bila v mestu. Preostali niso zgolj veterani festivala, so tudi težkokategorniki, prejemniki palm in zmagovalci: Michael Haneke, David Cronenberg, Hong Sang-soo, Jacques Audidard, Cristian Mungiu, Leos Carax, Abbas Kiarostami, Jeff Nichols, Walter Salles, Ulrich Seidl, Carlos Reygadas, Matteo Garrone, Ken Loach, Sergej Loznica, Alain Resnais, Yousry Nasrallah, Thomas Vinterberg, Im Sang-soo, Lee Daniels in Wes Anderson. Spisek se bere kot "dream team" sodobnega avtorskega filma, ob katerem se človeku zatresejo kolena, sploh če jim dodamo še nekatera imena iz stranskih sekcij, ki bi jih vsak drug festival A-kategorije uvrstil neposredno v tekmovalni program: Koji Wakamatsu, Pablo Trapero, Xavier Dolan, Takashi Miike, Bernardo Bertolucci, Apichatpong Weerasethakul, Raymond Depardon, Noemie Lvovsky, pokojni Raul Ruiz ali Michel Gondry so imena, žrtve canskega sindroma, ki se raje vidijo v stranskih vlogah canskega mastodonta kot v tekmovalni sekciji denimo Benetk ali Berlina. Lani sta se dva avtorja (Cronenberg in Yorgos Lanthimos) uprla tovrstnemu ravnanju: ker ju Fremaux ni uvrstil v konkurenco, sta filma poslala na beneški festival, kjer sta prejela nagradi za moško vlogo in scenarij. Letos tovrstnih "prebežnikov" še nismo detektirali, kar še ne pomeni, da jih ni. Bomo poročali.
