V začetku meseca se je poslovil Peter Zobec, eden najbolj zanimivih ljubljanskih umetnikov in, jasno, najboljši režiser masovnih kadrov na tej strani sveta. In ko so objavili parto, sem se spomnil parih žurk v osemdesetih, na katerih se je pojavil, že takrat resen bradat možakar, sivo košate in skuštrane frizure z visokim glasom, če se je razburil. In razburiti se je znal.
Sredi osemdesetih so bili časi, ko se je pank umikal novemu valu, ko so se komunisti valili iz partije in ko se je na manjših ali večjih zabavah spet začela kaditi trava. Stanovanje je bilo v drugem nadstropju novega bloka v Trnovem in v dnevni sobi je v dimu bolj ležalo kot sedelo kakih deset, mogoče petnajst novovalovcev. Glasno so se vrteli The Cure in Bauhaus, debata je bila še glasnejša, nekaj po naše, nekaj v angleščini, med obiskovalci žura je bilo nekaj Nizozemcev, ki so v skoraj demokratični Sloveniji sijajno živeli s socialnimi 900 guldni podpore na mesec. V kotu glavne mize je sedel Zobec in se prepiral z neko žensko o težavah slovenskega filma. Okoli polnoči je pozvonilo. Policaji. Družba je začela metati vrečkice z različnimi žurerskimi pripomočki v stranišče, potem pa so začeli počasi odpirati vrata. Ampak miličnika nista iskala trave. Nek tečni stanovalec jih je, kot to počno tudi zdaj, poklical in zahteval mir. Ugasnili so muziko in policaja sta začela popisovati ekipo. Pri tujcih sta se hudo motila, domači gostje pa so se pri popisovanju norčevali na druge načine. Vedeli so, zabave je tako ali tako konec, popisovanje pa ne more preveč škoditi. Edini, ki se je zdel nervozen, je bil Zobec. Zmotili so ga sredi neke pomembne misli, pa še pozno je bilo. Pri popisovanju je prišel na vrsto zadnji. Ko ga je mlajši miličnik vprašal po imenu in priimku, je Zobec dvignil glas in tečno zabrusil: "Mulc, tega se ne sprašuje, to spada v splošno izobrazbo." Družba se je valjala od smeha, policajema je bilo nerodno, nista več komplicirala in hitro sta odšla iz stanovanja.
Preostale legende najdete tukaj.
