Predsednik društva Veno Taufer je uvodoma predstavil zgodovino pisateljskega društva, ki sega že 10 let pred njegovo ustanovitvijo leta 1872. Ideja o društvu se je porodila že Francu Cegnarju, mestnemu svetniku v Trstu, vendar je društvo nastalo šel deset let pozneje na pobudo Davorina Trstenjaka in pod vodstvom Josipa Vošnjaka. Takrat je društvo štelo 30 pisateljev. Zaradi spora med staroslovenci in mladoslovenci je društvo kmalu zamrlo, se pozneje spet postavilo na noge do prve svetovne vojne, ko so ga ukinili.

Potem je po vojni društvo spet delovalo do druge svetovne vojne, v kateri je umrlo 35 pisateljev. Pozneje se Taufer spominja več sporov med člani društva in takratno oblastjo, opozarja pa tudi na pridobitve, za katere je bilo zaslužno društvo. Med njimi sta uvedba informativne TV oddaje dnevnik v slovenščini in osnutek ustave, ki je temelj današnje ustave, je poudaril.

Po osamosvojitvi so po Tauferjevih besedah literati mislili, da lahko politiko prepustijo izvoljenim državnikom, vendar so se zmotili, saj so državo takoj obremenili trije izvirni grehi, ki po njegovih besedah kršijo človekove pravice: problematika izbrisanih, kupčevanje z orožjem na račun "naših sosednjih bratov" in politiki, ki so dopustili prevlado kapitala. Vlado Žabot je dodal še četrti greh, ki je v "plagiatorstvu". Slovenija se po njegovih besedah ne zaveda, da ima samostojnost in suverenost, ki si ju nekateri evropski narodi lahko le želijo. Idealizira in posnema velike narode namesto, da bi zmogla postaviti lastno vizijo. Na problem "drugega greha" je opozoril tudi sociolog Matjaž Hanžek, ki je problematiko primerjal s povojnimi poboji.

Svetina je o književnikih dejal, da niso poklicani v "inženirstvo duš" ter da niso odgovorni ljudstvu - to ga niti ne razume - pač pa literaturi in jeziku. Pa vendar Svetina upa, da bo "pisatelj s knjigo v roki lahko nagovoril zbegano in poneumljeno ljudstvo".

Svetino, kot še nekatere soudeležence na nocojšnji razpravi z upanjem navdajajo civilno-družbena gibanja, med katerimi je podpredsednik DSP izpostavil mlade, ki pred parlamentom berejo Cankarjeve hlapce. Kot nezaslišano pa se mu zdi povabilo vlade, da bi umetniki zastonj sooblikovali državne proslave. "Da so kakšnega umetnika po proslavi zaprli, sem še slišal, česa takšnega pa še ne," je bil kritičen.

Literati so se dotaknili tudi pereče teme sklepanja avtorskih pogodb v javnih zavodih. Po mnenju nekdanjega predsednika DSP Toneta Peršaka je vlada pozabila, da bodo s tem dekretom močno prizadeli tudi umetnike. Predlog je bil, kot je prepričan Peršak, v prvi vrsti narejen za uradniške funkcije in novinarje na nacionalni televiziji.

Pisateljsko društvo mora po Peršakovih besedah razmisliti, ali se bo ukvarjalo zgolj s stanovskimi vprašanji ali tudi z družbeno-političnimi. Ugotavlja, da se slednjim glede na nastalo situacijo težko izognejo.