Orwell je v svoji noveli podal natančne psihološke portrete likov, ki jih bolj kot ideološki cilji ženejo osebne koristi, in ustvaril tiste vrste literarno delo, ki vedno znova prepriča s svojo aktualnostjo. Prav aktualnost dela pa je tista, ki pade v oči v tokratni postavitvi Lutkovnega gledališča Ljubljana, za katero je besedilo priredil Andrej Rozman Roza. Režijsko se je pod predstavo podpisal Vito Taufer, likovna zasnova lutk in scene pa je delo Barbare Stupice.

Predstava je namenjena občinstvu od 12. leta starosti dalje (na prvi reprizi je bilo občinstvu v glavnem odraslo), zato je Roza v svoji priredbi ohranil večino značilnosti Orwellovega teksta, določene detajle je z veseljem poudaril (na primer spreminjanje "ustave", kot to ustreza prašičem oziroma aktualnim voditeljem) in na tak način začrtal nekaj očitnih vzporednic s stanjem na domači družbeno-politični sceni. Kam bodo pripeljale revolucionarne poteze, ki smo jim priče trenutno, je mogoče le slutiti, vsi pa vemo, kako se je končala revolucija v Živalski farmi, ko so živali (tiste seveda, ki so imele to srečo, da so preživele) ugotovile, da sicer so enakopravne, vendar ene bolj kot druge.

Glede na dejstvo, da so Rozini dialogi - kot je od njega pričakovati - odlični, je do neke mere razumeti režiserjevo odločitev, da je tekst rezal zgolj z minimalnimi posegi. Na žalost pa je posledica tega precej statična postavitev, zaradi katere potrebuje predstava kar nekaj časa, da na odru zadiha s polnimi pljuči. Besedilo je namreč zelo zgoščeno in kot tako za lutke oziroma lutkovni medij seveda naporno. Lutke tako v nekaj scenah stojijo skorajda pri miru, obilnost dialoga pa animatorjem ne pušča prav veliko manevrskega prostora. Čeprav statičnost protagonistov lahko nakazuje njihovo ujetost v brezizhodni situaciji, repeticije scen pa poudarjajo ponavljanje vedno istih napak (iz katerih se ničesar ne naučimo), meji tokratna postavitev, vsaj v uvodnih scenah, že skoraj na nepremičnost. Kljub temu je treba poudariti, da animatorji (lutke na odru oživijo Brane Vižintin, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Polonca Kores, Nina Skrbinšek, Urška Hlebec in Stane Tomažin) odlično opravijo svoje delo, vendar pa jim dela ne lajša niti scenografija, ki v veliki meri omejuje gibanje lutk.

V nadaljevanju predstave režiser do neke mere razbije statičnost in poživi dogajanje na odru (odlična je predvsem scena, ko na farmo pripeljejo novo čredo ovac), pri čemer mu je v veliko pomoč glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja. Slednji se je mestoma odločil za filmsko glasbo, kar postavitvi prida skorajda kinematografski vtis. Prav ta vtis pa je najmočnejši in daje slutiti, da bi odločnejši posegi v tekst ter večji poudarki na vizualnemu delu naracije lahko preprečili občasne "zastoje" in na tak način dogajanju na odru vdahnili več življenja.