Pisateljico in publicistko je njeno nabrušeno pisanje o aktualnih temah, ki ga vselej ovija v črni humor, nemalokrat stalo službo, med drugim tudi zato, ker naj bi javno žalila papeža, kar nekajkrat pa se je znašla celo na sodišču. Vendar se je na drugi strani prikupila številnim bralcem, tako doma kot v tujini, saj so njena besedila prevedena v številne jezike. O svojih načelih, javnem linčanju pa tudi uspehih je z nami spregovorila tik po nedeljski predpremieri predstave Kurba, v kateri nastopa Violeta Tomič.

Kako ste doživeli to odrsko postavitev vašega dela v gledališču Glej?

Med predstavo sem imela občutek, kot bi besedilo napisal nekdo drug, toda nekdo, s katerim se sama močno strinjam. Besedila so namreč nastajala v hrvaških razmerah, vendar sem skozi to predstavo, ki jo je režiser mestoma poslovenil, dojela, da se prav dobro prilegajo tudi v slovenski kontekst. Mislila sem, da se vam godi bolje kot Hrvatom, vendar na žalost vidim, da smo na istem.

Menda ste bili zgroženi, ko so vam predstavili igralko Violeto Tomič, ker se vam je zdela premlada za vlogo vaše glavne junakinje. Vam je torej zelo pomembno, kdo odigra vaše like?

Zagotovo, zato drame po moji knjigi ne bi zaupala kar komur koli, niti za dober denar ne. Tako sem se z igralko Violeto Tomič in režiserjem Markom Bulcem pogovarjala več ur in če mi ne bi bila všeč, do te predstave gotovo ne bi prišlo. V tej knjigi se namreč ukvarjam s težko tematiko, ki je ne bi zmogel obravnavati kar vsakdo, pa tudi igralka mora imeti sposobnost, da odigra različne vloge - od mladenke preko ženske pa do starke. Zdi se mi izjemno zanimivo, da me je pred nekaj minutami, takoj po predpremieri, ustavila neka gledalka in vprašala, koliko časa sem potrebovala, da sem napisala biografijo gospe Violete Tomič. Odgovorila sem ji, da to ni le Violetina biografija, temveč moja biografija, njena biografija in biografija vseh žensk. Toda dejstvo, da so ljudje Violeti Tomič verjeli in zgodbo predstave dojeli kot njeno biografijo, je največ, kar igralka lahko doseže. Torej sta se tako ona kot režiser fantastično izkazala, kar je zame tudi najbolj pomembno. To, ali me boste sedaj Slovenci gledali ali ne, pa me ne zanima kaj dosti.

Vaša dela uprizarjajo tako po Evropi kot tudi v Združenih državah Amerike. Ali vedno spremljate proces nastajanja neke predstave na način, kot ste ga v Sloveniji?

Ne, seveda nimam časa, da bi obiskala vse te kraje, še posebej ne tistih zelo oddaljenih, kot je Santa Monica v Kaliforniji. Mi pa veliko pomeni to, kako so predstave videti na Hrvaškem in v Sloveniji, saj imam tu tudi veliko prijateljev, moja otroka pa sta na pol Slovenca, kajti njihov oče in moj bivši mož je bil Slovenec.

Kaj bi se po vašem mnenju moralo v družbi spremeniti, da ne bi bila več vsaka ženska obravnavana kot kurba, vsak moški, ki ne misli, da je vsaka ženska kurba, pa označen kot peder?

Nemogoče je, da bi se zgodilo kaj takega. Zemeljska krogla pač funkcionira po principu, da so vse ženske kurbe, vsi moški pa njihovi gospodarji. Tako kot tiger ne je rož za zajtrk, tako moški nikoli ne bo spustil ženske iz šap, da bi svobodno živela. V tem odnosu ne verjamem v "happy end".

Kako razlagate paradoks, da ste zaradi svojega pisanja že večkrat izgubili službo, mnogi hrvaški pomembneži pa so vas celo tožili, medtem ko imate po drugi strani veliko gorečih oboževalcev, tudi v tujini, in se vaše knjige izjemno dobro prodajajo?

Mislim, da je to nekaj povsem normalnega. Ljudem podajam resnico, ker menim, da jo je pač treba povedati, vendar nekateri resnico prenesejo, drugi pa jo dojamejo kot najhujšo provokacijo. Ko napišem knjigo, se sama počutim bolje, bolje pa se počutijo tudi vsi tisti, ki pljuvajo po meni. Tako opravljam dobro delo.

Ali Vedrana Rudan pozna samocenzuro?

Ne, čeprav sem zaradi tega izgubila vse službe na Hrvaškem. Zato imam sedaj svojo spletno stran in svoj blog. Izjemno velik užitek je pisati, ko nimaš urednika in se ne obremenjuješ s tem, kaj ti bo prečrtal. Internet je zagotovo spremenil moje življenje, saj sem končno svobodna.

Obžalujete kakšno stvar, ki ste jo kdaj izrekli ali napisali?

Ne. Vedno, ko so me ljudje napačno razumeli, sem bila mnenja, da nisem bila dovolj ostra ali da česa nisem dobro napisala, obžalovala pa nisem ničesar. Nisem oseba brez kontrole, kakor mnogi menijo, temveč znam dobro nadzorovati svoje misli. Poskušam pisati knjige, ki prihajajo iz mojega srca, toda če je v mojem srcu bes, ga bom tudi izrazila.

Ste lahko še bolj ostri z besedami, kot ste bili doslej?

Mislim, da bi bila težko še bolj ostra, si pa včasih mislim, da bi morda morala biti.

Zanimivo se mi zdi, da kljub temu da ste vznemirili tolikšno število ljudi, sebe vidite kot "apaurin pisateljico". Ali ni to protislovno?

Tu ni nikakršnega protislovja. Tisti, ki mislijo, da sem provokativna, se zgolj pretvarjajo, saj menijo, da morajo tako misliti. Še vedno menim, da sem "apaurin pisateljica", saj sicer ne bi prodala toliko knjig. Kajti ljudje ne berejo knjig, ki jih vznemirjajo. Če povem resnico o abortusu z ženske perspektive in ta pride do ženske, ki se počuti krivo v tem oziru, jo moje pisanje na neki način pomiri. Sicer vztrajam pri tem, da je abortus umor, ne glede na to, koliko tednov je ženska noseča, vendar obenem mislim, da če lahko moški ubijajo v imenu demokracije in domovine, potem imamo tudi me pravico ubijati v imenu svoje osebne svobode.

Mnogo ljudi vas je že javno žalilo. Vas je katera od teh izjav resnično prizadela?

Nikakor, te me običajno nasmejejo. Zabavno se mi zdi recimo, da je neki mladenič o meni, ki imam 63 let, napisal, da mi manjka kurac, saj to pomeni, da me obravnava kot nekoga, ki je mlad, frustriran in njemu podoben. Zame je to kompliment, da se takšni mladi fantje "palijo" name na ta način. Mogoče sem perverzna, toda ob vseh teh žalitvah, ki krožijo na moj račun, mi velikokrat tečejo solze od smeha. Ko vzporedno postavim percepcijo ljudi, ki to pišejo, in tega, kako dojemam sebe, vidim, da sem odlična igralka.

Hrvaški nacionalisti pa so vas menda žalili s kurbo. Je bil morda ravno to povod za knjigo Ko je ženska kurba...?

V bistvu ne vem za te zmerljivke, ampak mislim, da se hrvaški nacionalisti ne ukvarjajo kaj dosti s takšnimi stvarmi in se name sploh ne ozirajo. Za pisca pa je bolje, da se o njem govori slabe stvari kot pa da se ne govori nič, zato bi bilo to zame prav v redu, če bi me resnično zmerjali s kurbo.

Menite, da bi bili javnost in stroka bolj prizanesljivi do vas, če ne bi delovali na Balkanu, ali ostre besede povsod enako bolijo?

Ko slišim besedo Balkan, bi najraje prijela za pištolo, saj se mi zdi noro ljudi deliti na Balkance in civilizirane. Če bi bili Balkanci zares nekakšni divjaki, potem moje knjige ne bi bile prevedene v deset drugih jezikov in ne bi mojih del igrali na ameriških, poljskih ali ruskih odrih. Mislim, da so denimo Američani bolj balkanski od nas, toda o Balkancih se govori na glas, o ameriškem fašizmu pa se molči. Oznaka balkanski je čista manipulacija.

Toda ali je hrvaška politika vplivala na vaše pisanje?

Zagotovo je, saj je to okolje, v katerem živim. Če bi živela v Ameriki, bi name vplivala ameriška politika. Toda ta se v bistvu ne razlikuje kaj dosti od hrvaške. Zagotovo vstopamo v nov svetovni red in življenje na Hrvaškem je danes enako težko kot v Ameriki. Nedavno sem brala v nekem nemškem časopisu zgodbo o ameriškem gradbenem inženirju, ki je ostal brez službe, zato sedaj skupaj s svojo družino hodi na smetišče ter išče še funkcionalne mobilne telefone, da jih lahko popravi in proda.

Nekje ste izjavili, da beseda danes nima nikakršne moči, temveč jo ima le denar. Glede na to, da vas javnost dojema kot angažirano pisateljico, zakaj torej pišete?

Ker s svojim pisanjem zaslužim denar. Človek brez denarja ne obstaja, ker propade. Denar je edini bog, je bil in bo ostal. Izhajam iz precej ubožne družine in zato sem se naučila tako razmišljati že precej zgodaj. Če s pisanjem knjig ne bi dobro zaslužila, ne bi napisala niti ene strani. S knjigami ne moreš spodbuditi revolucije, toda treba je pisati tudi o problematičnih temah.