Mograbi (1956) se na festivalu predstavlja z devetimi kratko- in dolgometražnimi dokumentarci. Na ogled je tudi njegova instalacija "Details", ki ponuja dober vpogled v režiserjev miselni svet. Gledalec na šestih platnih hkrati spremlja izseke iz njegovih filmov, od intervjujev, dela na terenu, prerekanj z vojaki, izjav izraelskih otrok, ki znajo povedati, da je treba Palestince, "te smeti", uničiti do neskončno dolge pevske interpretacije državne himne. Gledalčeva naloga je, da v kakofoniji glasov sam opravi selekcijo ter si sestavi zgodbo.
Med Mograbijeve najbolj znane filme sodi "How I Learned to Overcome my Fear and Love Arik Sharon" (1997). Kot je dejal po projekciji, je film, kar se mu tudi sicer pogosto zgodi, "stranski izdelek" filma, ki bi tematiziral volilno kampanjo Benjamina Netanjahuja, pri kateri mu je izdatno pomagal Arik Sharon. Mograbi, deklariran levičar, se vplete v igro ter Sharona spremlja na skoraj vsakem koraku. Ves čas neposredno v kamero komentira dogodke, vzpostavlja navidezno prijateljski stik s Sharonom, se z njim šali ter prikazuje njegovo človeško plat.
Človek, ki ima krvave roke, tako Mograbi, je zasebno lahko prav prijeten "okrogel medvedek", ki te zlahka zapelje. Z ironiziranjem lastne pozicije gledalca opozarja, kako lahko posameznik zamenja gledišče, pozabi na zgodovino ter se proda oblasti. Sharon si je želel na vsak način udeležiti premiere, toda Mograbi je ostal neomajen - če pride on, premiere ne bo. Tako bi se, kot je dejal, izgubila vsa ironija in z njo njegova integriteta.
Mograbi tudi v vseh drugih filmih ("Details", "Avenge But One of My Two Eyes", "August: A moment Before the Eruption", "Wait, It's the Soldiers I Have to Hang up Now", "Happy Birthday, Mr. Mograbi", "The Reconstruction", "Deportation") zasleduje koncept "muhe v juhi". Če nekateri njegovi kolegi prisegajo na pozicije "muhe na steni", mu njegova aktivistična drža ne dopušča, da bi svet zgolj snemal ter da bi podobe govorile same zase.
Čeprav Mograbi slovi kot dokumentarist je to, kot je dejal za STA, zgolj zasilna oznaka. V filmih so njegove izpovedi resnične ali pa si situacijo izmisli, posneto gradivo sestavi ter ponovno razstavi, vse za potrebe zgodbe, ki jo želi deliti z gledalcem. "Vse, kar posnamem, je resnično, no, ne, pravzaprav je vse fikcija, vsak dokumentarist je subjektiven, gre za njegovo stališče, za njegovo montažo. Če kdo trdi drugače, govori navadno sranje," meni Mograbi.
Mograbi se v svojih filmih bori proti črno-beli sliki izraelsko-palestinskega konflikta ter jasno pokaže, da izraelska vojska, namesto da bi med ljudmi vzbujala zaupanje in občutek varnosti, sproža strah. Novinar, ki je z njim v avtu, se ves čas, ko poroča z domačega terena, boji, da ga bodo, ker bo prekršil prepoved približevanja, ustrelili.
Mograbi prav zaradi svoje "ne pretirano patriotske" miselnosti doma ni preveč priljubljen. Premiere njegovih filmov so, kot je dejal, slabo obiskane, kritike pa slabe ali, kar je še huje, jih sploh ni. Mograbi se zaveda, da njegovi filmi ne morejo spremeniti sveta ter da imajo prav tolikšno moč kot literatura. Toda če uspe s svojim delom odpreti nekatere nepriljubljene teme in miselno angažirati gledalca, potem bo, kot je dejal, "kot muha z veseljem ostal v tej juhi".
