Adamičevo leto 2012, ki ga je razglasila Zveza slovenskih godb, je praktično v zagonu, dogodki se bodo vrstili vse leto. Po odprtju včerajšnje razstave je sledil še slavnostni koncert ob odprtju 27. slovenskih glasbenih dnevov z Big Bandom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter solisti, kjer so izvajali Adamičevo filmsko glasbo. Naslednji večji dogodek se bo zgodil junija pod okriljem Cafe teatra, ko se bodo mojstru Adamiču priklonili na večeru šansonov La vie en Rose. Jeseni pa bo v okviru Akademije za glasbo in pod strokovnim mentorstvom muzikologinje dr. Darje Kotar potekal mednarodni simpozij o njegovem ustvarjanju in življenju. Ob tem bodo študente spodbujali, da raziščejo in preučijo njegov opus skozi seminarske in diplomske naloge, in sicer na teme festivalsko ustvarjanje, jazz, Veseli tobogan, opus za pihalne orkestre, filmski opus, partizanske pesmi, šanson, muzikal, zborovska in ljudska glasba ter podobno.

Kako je zapuščina vašega očeta sploh pristala v NUK?

Ko smo se odločili, da uredimo gradivo, smo se najprej soočili s tem, da ga je izredno veliko. Urejen je bil praktično le njegov filmski arhiv, ki ga je po smrti želel podariti Slovenski kinoteki. Tako sem najprej odšla k Silvanu Furlanu v Kinoteko in mu, za začetek simbolično, predala originalne note za dva filma, slovensko Vesno in bosanski film Valter brani Sarajevo. Sicer je bilo filmskega gradiva za tri obsežne škatle. Note so potem ostale pri njih, in ker so imeli ravno probleme z arhivom, je na pomoč priskočil NUK. Zavezali so se, da sprejmejo očetovo zapuščino v celoti. Najprej so jo za nekaj let samo shranili, s prihodom muzikologa Domna Prezlja v NUK pa je arhiviranje steklo. Vse gradivo skrbno vnaša tudi v bazo podatkov COBISS, kjer je ta trenutek že več kot 900 vpisov. Poskrbeli so tudi za restavriranje, če je bilo potrebno. Recimo note, ki jih je oče prelepil s selotejpom, je bilo treba obnoviti tako, da se ni izgubila nobena nota.

Adamič velja za izjemno plodovitega skladatelja in aranžerja, bil tudi precej popularen. Toda ali obstaja o njem kakšna študija, ki bi strokovno opredelila njegovo delo in ustvarjalnost?

Ravno v tem je problem. Še vedno ga v večini smatrajo za skladatelja popevke in filmske glasbe, morda se kdo še spomni na jazz in šanson, ampak manj znano je, da je napisal tudi ogromno scenske glasbe. Veliko sta ustvarjala z baletnim nestorjem Pinom Mlakarjem. Nekje smo zasledili podatek, da je samo za SNG Drama Ljubljana prispeval glasbo za 50 predstav, sama pa sem nedavno odkrila seznam, katere predstave je glasbeno opremil v Prešernovem gledališču v Kranju.

Moja prizadevanja gredo ravno v to smer: da se pokaže na širok spekter njegovega delovanja in se ga na tak način skozi različne prireditve skozi leto predstavi pa tudi ovrednoti, kar naj bi se zgodilo na oktobrskem simpoziju. Znani so njegovi šansoni in popevke, poznana je tudi filmska glasba in glasba za pihalne orkestre, radi pa bi izpostavili tudi njegovo drugo delo, kamor poleg resne glasbe - komorna, simfonična, scenska - sodi tudi glasba za radijske in televizijske oddaje ter nadaljevanke in lutkovne igrice.

Veliko je skladal, pa še hiter je bil ob tem. Note je pisal tekoče, kot bi pisal roman. Usedel se je za mizo in ne za klavir, kar se mi je takrat zdelo normalno, in šele pozneje sem slišala, da drugi skladajo drugače. Zanimanje je kazal prav za vse glasbene zvrsti, tudi za folklorne pesmi, imel je absolutni posluh. S tem, ko je pisal tako zahtevne skladbe za pihalce, je veliko prispeval k dvigu kakovostne ravni naših pihalnih godb. Bil je hiter, odprt in na vse je se odzival pozitivno.

Urejate tudi spletno stran, ki je le del sistematične skrbi za očetovo zapuščino. Kdaj je zaživela?

Lansko pomlad sva se z oblikovalcem Tomažem Vidmarjem prvič sestala, jeseni smo stran http://www.bojan-adamic.si tudi zagnali. Imamo še Facebook stran in spletnih ogledov je ogromno, tudi povratnikov. Projekt ob stoti obletnici očetovega rojstva še ni zaključen, še vedno se podatki dodajajo, urejajo, smiselno povezujejo na druge spletne strani in njegove skladbe. V teh dneh bomo recimo dodali zelo dragocena očetova razmišljanja o estetiki glasbe. Je pa na strani že koledar prireditev, ki ga nenehno dopolnjujemo. Anja Bukovec je odlomek iz filma Vesna igrala že novembra lani na Kitajskem in to smo prav tako dodali v koledar.

Kaj pomembnega se bo še dogajalo ob obletnici?

Kot družina si nismo želeli velikega projekta, hoteli smo le, da se v tem letu predstavi očeta, se o njem govori, se igra njegovo glasbo in da se osvetli še njegovo drugo umetniško delovanje poleg glasbe, recimo fotografiranje. Pred mesecem dni je v Emporiumu ponovno zaživela njegova fotografska razstava Zven maske. Sicer pa smo o obletnici intenzivno začeli razmišljati pred petimi leti, obiskali smo vse orkestre, s katerimi je oče sodeloval, šli smo na ministrstvo za kulturo, dobili smo se z godbeniki. Tako je počasi projekt rasel, predvsem Zveza slovenskih godb se je zelo angažirala. Letošnje leto so razglasili za leto Bojana Adamiča, v okviru Adamičeve pomladi 2012 so povabili vse godbe, da v prvih šestih mesecih izvedejo vsaj eno Adamičevo delo, konec oktobra pa v Mariboru pripravljajo Dan godbeništva in slavnostni koncert s policijskim in vojaškim orkestrom pod taktirko Milivoja Šurbka. Oba angažmaja pihalcev sodita v Evropsko prestolnico kulture.

Doslej praktično ni bilo nobenega glasbenika, ki bi odklonil sodelovanje. Čakamo le še odgovor župana Ribnice, torej na pobudo iz mesta, kjer se je oče rodil in na katerega je bil ves čas zelo ponosen.

Adamiču je uspelo k nam pripeljati takrat "neprimerno" zahodnjaško jazzovsko glasbo, ki jo je pridno dirigiral po Jugoslaviji. Se spomnite morda kakšnih pritiskov nanj?

Takrat me še ni bilo, sem pa slišala zgodbe, da je šel kazensko v Albanijo, se večkrat srečal tudi s Titom, imel z njim očitno tehten pogovor, kajti potem je to glasbo lahko pripeljal v državo. Mi pa pripoveduje teta, njegova sestra, da je že kot mladenič med orglanjem v domači cerkvi vnašal med note jazzovske motive in svobodne variacije. Cerkev je bila vedno polna, ko je igral, duhovniki pa so mu potem zaradi tega popuščali.

Poklicno niste šli po očetovih stopinjah. Si je oče tega morda želel?

Oče me nikoli ni silil v glasbo, čeprav sem nekaj let igrala klavir, kot praktično ni silil nikogar, s komer je delal, kot pravijo tisti, ki se ga spominjajo. Pomagal mi je prepoznati moje talente, odločitve pa je prepuščal meni. Vse stvari v življenju je puščal odprte. Bila pa sem z mamo, teto in še kom njegova poslušalka; posadil me je na stol, mi nekaj odigral in me vprašal za mnenje. Seveda ni rekel, da bo to popevko recimo prijavil na Veselo jesen, zelo pa ga je zanimalo, kako nekaj slišimo.

Kakšen je bil oče, kadar ni bil glasbenik?

Veliko je bil z mano, najina strast so bili vlakci Merklin. Ravno v teh dneh sem slišala zgodbo, ki pa ne drži povsem, kajti moj oče je pri pripovedovanju rad pretiraval. Vlakce, proge, tunele in mostove sva vedno postavljala v moji sobi, nikakor pa niso ti vlakci potovali po vsej naši hiši, iz sobe v sobo. Te vlakce je potem prevzel moj sin, ki jih še zdaj skrbno vzdržuje.

Oče je bil tudi jadralni letalec in sanjal je, da bo nekoč imel ultralahko letalo; če bi še živel, bi zdaj z navdušenjem spremljal Lenarčičev let okrog sveta. Bil je športnik po duši. Na morju, kjer smo imeli hiško, je vsak dan preplaval zaliv, smučali smo na vodi. Igrali smo tudi namizni tenis. Spomnim se, da se je vedno vozil s kolesom. Imel je rad naravo, veliko smo potovali po Evropi, njegova strast je bilo tudi taborjenje. Vse to je počel, da je sprostil možgane od svojega siceršnjega dela. Na koncu se je naučil tudi pisanja not na računalniku, tako kot se je naučil Morsejeve abecede in bil aktiven radioamater. Najprej je bil zjutraj športno aktiven, potem se je usedel za mizo in ustvarjal.

Kar zadeva fotografije, imamo doma nekaj tisoč njegovih diapozitivov, imam tudi filme in fotografije, ki jih je razvijal sam. Ko smo se nedavno selili, smo preselili kar celotno njegovo omaro s fotografskim materialom. Doma je še vrsta kaset in plošč, ravno sem našla še eno škatlo, polno fotografij in knjižic o letalstvu. Pregledati je treba še dva fascikla njegove korespondence z različnimi ljudmi in še kaj se bo našlo. Ko je denimo odpotoval v Argentino na festival, si je vse skupaj organiziral tako, da je šel tja z letalom, nazaj pa je hotel z ladjo, zaradi česar bi potem moral odpovedati kar nekaj stvari, med drugim tudi premiero Vesne. Živel je vsako minuto.