Flisarjev avtobiografski roman nosi paradoksalen naslov To nisem jaz, kar ne pomeni, da se avtor želi predstaviti kot nekdo drug, ampak da dvomi o trdnosti svoje identitete, je Flisar pojasnil na predstavitvi knjig. Opozoril je še na podnaslov Legoroman, za katerega je navdih dobil pri petletnem sinu in njegovi domišljijski predstavi gradu. Očeta je namreč pozval, naj ga prek grajskih linic najde v gradu, kar je pisatelju odprlo povezavo med posameznikom in spominom. Tega po njegovem mnenju sestavljajo koščki, ki jih vidimo skozi linice preteklosti.

Spremno besedo k romanu je napisala Tina Kozin, ki je delo označila kot avtofikcijo, v kateri Flisar nadaljuje tradicijo svojega potopisnega pisanja in romanov, pri čemer večno vprašanje "kdo sem jaz" odpira na drugačen način; razpre ga na univerzalni ravni, s čimer v ospredje postavi slehernega človeka.

In zmaj je pojedel sonce po besedah Bevčeve, ki je povezovala predstavitev knjig, ni navaden potopis, saj Kermaunerjeva glavnega junaka pošlje na Kitajsko. Tudi protagonist ni "navaden", saj je slep z ostankom vida. Da bi mu avtorica "zlezla pod kožo", je dvakrat po osem ur s povsem zavezanimi očmi preživela v neznanem okolju. Roman Kermaunerjeve, ki se kot pedagoginja poklicno ukvarja s slepimi in slabovidnimi, podaja tudi zgodbo o iskanju posameznikove identitete. Protagonistova mama je namreč Kitajka, oče pa Slovenec. S pripovedjo z dramskimi in emocionalnimi poudarki je želela avtorica, kot je povedala, prikazati tako deželo kot lik, poln nasprotij.

Ilustracija Quentina Blakea v kratkih zgodbah J. P. Martina Stric

Humorne zgodbe o Stricu, s katerimi se je John Percival Martin vpisal med klasike mladinske literature, niso bile mišljene za objavo, je povedala avtorica spremne besede Alenka Urh. Martin je bil metodistični duhovnik, ki se je po službovanju na misijonih ustalil v Angliji. Zgodbe je pripovedoval svojim otrokom in se ob njih tudi sam hahljal, o objavi pa niti pomislil ni; tako so izšle šele pri njegovem 84. letu.

Zgodbe z glavnim junakom - diktatorskim, a dobrodušnim slonom, uvrščajo v literaturo nesmisla in jih primerjajo z Alico v čudežni deželi, vsekakor pa se jih drži pečat, da so nastajale kot glasna pripoved, je dejal Milan Dekleva, ki je knjigo prevedel. Ilustracije za zgodbe o Stricu, zbrane v kar šestih knjigah, v slovenskem prevodu je izšla le ena, so delo Quentina Blakea, ki je pozneje zaslovel z ilustracijami za dela Roalda Dahla, je še povedal Dekleva.