Tito kot filmski producent

In ima prav, saj ta njen Cinema komunisto ni nikakršen "komunistični film", če naj bi to pomenilo, da razširja komunistične ideje. To je film o "Jugoslaviji na kinematografskem platnu", kot pravi režiserka, ali o "državi, ki ne obstaja več, razen v filmu", kot piše v enem izmed mednapisov. Resda igra v njem pomembno vlogo Josip Broz - Tito, toda ta absolutni vodja nekdanje države je bil tudi velik cinefil: iz dnevnika njegovega kinooperaterja Aleksandra Konstantinovića - Leke je razvidno, da si je Tito v svoji rezidenci povprečno ogledal od 200 do 300 in še več filmov na leto; in bog ne daj, da bi mu Leka ponovno zavrtel kakšen film, ki ga je že gledal ("Leka, to smo več gledali pred pet godina!").

V času festivala jugoslovanskega filma v Pulju je bil Tito zmeraj na Brionih, kjer si je ogledal vse tekmovalne filme, še preden jih je videla žirija (v Pulj pa je poslal Leko, kjer so ga vsi mrzlično spraševali, kaj je bilo Titu všeč). Igralec Bata Živojinović pripoveduje anekdoto z Brionov, kjer mu je Tito naročil, naj mu pove kaj vicev o njem. Toda Bata je opazil, da se mu približuje mikrofonska palica in je Titu rekel, da mu ne bo povedal nobenega vica, ker bi ga lahko zaprli; Tito ga je brž pomiril: "U ovoj zemlji samo ja mogu da hapsim." In ne le to. Tito je bil tudi filmski producent: Veljku Bulajiću je osebno odobril snemanje filma Bitka na Neretvi in celo to, da je dal za potrebe filma porušiti tisti most, ki so ga minirali partizani med vojno (po njej pa je bil ponovno zgrajen). V primeru Sutjeske pa je bil Tito "casting director", ki je poklical svojega prijatelja Richarda Burtona in mu dal vlogo samega sebe - Tita.

Ustvarjanje podobe in mita

Mila Turajlić je v Beogradu študirala filmsko produkcijo, v Londonu pa je diplomirala iz politike in mednarodnih odnosov. Dokumentarec Cinema komunisto je njen prvi film.

Vaš film se začne v "jugoslovanskem Hollywoodu", torej v filmskem mestu Avala film, ki pa je videti kot postapokaliptična scenografija.

To je bil tudi moj prvi motiv - narediti film o tem filmskem mestu, preden popolnoma propade in izgine. Pri tem pa sem odkrila, da je to filmsko mesto, jugoslovanski Cinecitta, tudi sijajna scenografija za film o Jugoslaviji.

Je pa to tudi, če ne celo bolj, film o Titu.

Upam, da ni, saj nisem hotela narediti filma o Titu. Moja ideja je bila, da bi pokazala, kako je bila v filmu ustvarjena podoba neke države... Ko sem izvedela, da je še živ Titov kinooperater Leka Konstantinović, je to resda postal tudi film o Titu, ki ni samo rad gledal filme, ampak je tudi vplival na filmsko produkcijo.

Najbolj očitno pri Bitki na Neretvi in Sutjeski - iz teh dveh filmov je v Cinema komunisto tudi največ odlomkov.

To je res, vendar sem si ogledala okoli 300 jugoslovanskih filmov, iz katerih sem izbrala veliko odlomkov. Odlomki iz Bitke na Neretvi in Sutjeske pa najbrž tako izstopajo tudi, zato ker se o teh dveh filmih največ govori, tu je ta nora zgodba o rušenju mostu, z obema filmoma je povezan Tito, na Sutjesko se navezujejo tudi arhivski posnetki z Richardom Burtonom, Elizabeth Taylor in Titom. Tako se morda res spregleda odlomke iz drugih filmov, na primer tudi iz slovenskega Na svoji zemlji.

Razen tega pa je ena izmed "govorečih glav" v filmu prav Veljko Bulajić, režiser Bitke na Neretvi. Bulajić je tudi edini režiser, ki ste mu dali besedo.

To izhaja iz koncepta filma: za "govoreče glave" sem hotela enega režiserja, enega igralca, enega producenta, enega kinooperaterja in enega šefa studia.

Dan Tana je prav zanimiv producent, ki ima v Hollywoodu tudi slavno restavracijo, v katero mora sam Spielberg telefonirati za rezervacijo.

Dan Tana je bil vse mogoče, tudi nogometaš, leta 1952 je pobegnil iz Jugoslavije, prišel v Hollywood, malo igral v filmih, potem pa je odprl restavracijo...

Kjer je bil njegov gost tudi Tito, ki mu je - ko je slišal, da je pobegnil iz Jugoslavije - rekel: "I ja bi to učinio."

Ja, res je. Toda Dan Tana se je v 70. letih potem za nekaj časa vrnil v Jugoslavijo, kjer je produciral nekaj filmov, med njimi Šijanovo Skrivnost samostanske rakije.

Ponovno pa se je vrnil na snemanje vašega filma. Kot kaže, so vaše "govoreče glave" rade nastopile v Cinema komunisto.

Kje pa! Imela sem velike težave, da sem jih pregovorila. Sprva nihče ni hotel sodelovati, potrebno je bilo veliko časa, preden sem si pridobila njihovo zaupanje. In zelo mi je žal, da je Leka umrl malo pred dokončanjem filma.

Je zapuščeno in razpadajoče filmsko mesto Avala film morda tudi kakšna metafora za Jugoslavijo?

Upam, da je tako videti. Hotela sem namreč narediti film o Jugoslaviji kot državi, ki je bila neke vrste scenografija ali en sam filmski studio, njen predsednik pa filmski ljubitelj in režiser obenem.

Pri čemer vam sploh ni bilo treba posnemati Michaela Moora.

Michael Moore je videl Cinema komunisto in ga celo predvajal v svojem kinu.