Odkar so prešle v evidenco urbanega slovarja kot politično nekorektna zmerljivka in so si navsezadnje tudi v literarni zgodovini od Orwella do Pasolinija izborile svoje nespregledljivo mesto, ustvarjajo kritiko (vsakokratnega) oblastnega sistema. V paketu pride ponavadi tudi idejna poanta, ki upodablja duhovno rizičnost (post)industrializiranega zahoda, torej ohlapnost družbenih in razpadanje familiarnih vezi ter odvezanost moralne občutljivosti.

Družinski triler Tomislava Zajca o dveh morilskih sestrah - Veliki in Mali Ibru - na svinjski farmi ne izstopa iz tega obrazca, kakor paradigmatično nakazuje prizor iz Antigone, ki ga z igralsko blazno predano iskrico Jelene Rusjan vadi mlajša sestra, medtem pa njena velika sestra Barbara Krajnc večtisočletno etično-politično dilemo tragedije razreši povsem brez moralnih rezerv in v hladnem pragmatizmu dobrega želodca: preprosto, vzameš lopato, pa je.

Letargično ustoličena na dekadentnemu tronu Ibru prisebno srka šampanjec in pripoveduje zgodbe o svoji življenjski poklicanosti med krulečim smehom v odtenkih srhljivega in komičnega. Mala Ibru se ob kompulzivni skrbi za čistočo domačega praga in med besnim angažiranjem v vrsti neskončnih umetniških "krožkov" še vedno išče, čeprav so njene umetniške sanje že davno pokopane skupaj s profesorskimi žrtvami vred (tudi očka ostaja zgolj preparirana avtoriteta, spomin na prejšnjo vladavino, s katere ob praznikih ometeta prah.)

Že v tem zgodnjem delu kasneje večkrat nagrajeni hrvaški avtor srednje generacije kaže postmodernistično nagnjenje do akumuliranja znanih literarnih motivov. V Svinjah z absurdistično afiniteto servira vse od Camusovega Nesporazuma, Ionescove Učne ure do Beckettovega Konca igre. Znane podobe iz literarne zgodovine so uprizoritveno zapakirane v generične situacije, ki so zataknjene v poskusu časovno prostorske orientacije. Nekoliko morbidna čudaškost spodbuja princip skrivljene podobe "ameriške" gotike tako stilno-estetsko - po viktorijanskem pridihu v kostumografiji Klavdije Jeršinovec, surovem postromantičnem underground rockerskem coverju Damirja Avdića in prašičjih trofejah ter očetovski lutki, ki nosijo barvit ekspresionistični podpis Bineta Skrta - kot tudi vsebinsko po črpanju srhljivosti iz patologije mentalne klavstrofobije. Ta je v režiji Renate Vidić pritegnjena do absurda predvsem s samoumevnim primežem tega ("unheimliche") tujega domovanja.

Univerzalni portret nekega nepremičnega stanja (duhovnemu razkroju pač nič ne more do živega) s svojo karikirano distanco predvsem zabava, medtem pa ostaja njegova kritičnost oprta na ready-made metaforiko. Za bolj zbadljivo ostrino imajo Svinje v tekstu prešibko podporo: nekonsekventnemu dramskemu razvoju, mlačno izpisani osrednji grožnji sistemu (ko ena izmed žrtev pobegne) in razvodenelosti v podaljševanju konca ne more pomagati niti režijski prst v oko, ko se na odru znajde prava svinjska glava. Kljub temu se ob energetsko simpatični razigranosti in uprizoritveno izpolnjeni predstavi - režijsko s situacijskimi umestitvami, pikantnimi detajli in ilustrativnimi atmosferskimi prelivi; igralsko s čvrsto podstatjo obeh likov in izvabljanjem premočrtnosti njunega sveta s preciznimi komičnimi potujitvami - celostni vtis prikupne bizarnosti ne pusti preveč motiti.