Gibanje zunaj nas
Dvojico torej ustvarjalno podžiga dejstvo, da je Evropska unija instanca, ki ima sicer jasno definirane ekonomsko-politične pretenzije, vendar te bolj ali manj lebdijo v nekem breztežnostnem prostoru. Zaradi šibkega karakterja, skromnega izročila in neenotnih vrednot znotraj njene ograde jo namreč le malokateri Evropejec priznava za širšo domovino ali se poenoti z njenim "kodeksom". Ta apatična drža pa obenem pomeni, da določitev smeri, kamor se bo ta kulturni konglomerat zavrtel, prepuščamo naključju.
Na tem mestu se pokaže presečišče s slovitim Galilejevim stavkom Eppur si muove (In vendar se vrti): "Galilejev izrek priča o neodvisnosti posamičnih teles od zunanjega gibalca. Moč izreka pa je podvojena še z avtorjevim vztrajanjem pri svojem prepričanju, ravno tako neodvisnem od zunanjih pritiskov. Tudi za EU se zdi, da se vrti in razvija nekako zunaj nas, da pa mi na lastnih telesih čutimo le posledice njenih odločitev." Tandem pa se nadalje sprašuje še naslednje: "Je tako zato, ker smo sami do te tvorbe nemočni ali gre bolj za našo indiferentnost? Eclipse tu stavi na to drugo. Če bi nam bilo jasno, kaj EU zares hoče, bi lahko aktivno sodelovali pri njenih odločitvah. A za kaj takega bi se morali z njo nekako identificirati."
Performans EU si muove! avtorici uvrščata v serijo projektov, ki merijo našo družbeno klimo, in sicer na tak način, da znotraj nje izpostavijo neki pojav, ki je družbi slabo razumljiv ali se ji kaže celo kot absurden. Nezainteresiranost, ki jo zaznavata v našem okolju do skupne usode EU, je zanju pokazatelj, da smo se priključili nečemu, kar nas osebno ne animira. Čeprav se kritični del družbe običajno brani vere v trdna stališča, je duo Eclipse tu napravil miselni tektonski premik in tako v jedro svoje predstave namestil vprašanje: "Zakaj do EU ne gojimo nikakršnih trdnih stališč?"
Med penisi in devico
Akterki Tandema Eclipse, ki sta svoj umetniški motor javno zagnali leta 1999 z instalacijo fotografij Zajtrk na travi, zatem pa servirali še številne druge projekte, žanrsko prisegata na tako imenovani "soft porno kič". "Ta specifični jezik, v katerem Eclipse ujame svojo poetiko, zmore o določeni vsebini povedati nekaj intimnejšega, bolj osebnega in zato manj očitnega in znanega. Prikrito tako postane javno," pravita dekleti o performativni zvrsti, v kateri sta že povsem udomačeni.
Tako sta denimo v instalaciji Zajtrk na travi(1999) "gojili" umetne penise, v performansu Venerin test (1999) na odru stimulirali spolni ud mladeniča z zavezanimi očmi, v okviru projekta ob desetletnici delovanja Krivi smo blasfemije (2009) goli utelesili različne ženske like, od samomorilke pa do teroristke, zaradi predstave V čustvih se zlomimo (2008), kjer sta zgodbo o ljubezni in seksualnosti prepletli z interpretacijo motiva Matere božje s Ptujske gore, pa sta doživeli celo obravnavo policije, tožilstva, urada za verske skupnosti in varuha človekovih pravic. V najnovejšem performansu EU si muove! se bosta seveda prav tako oklepali golote in seksualnosti, katerih pa, kot poudarjata, v svoje delo nikoli ne vrivata na silo, temveč le, če podpirata sporočilo predstave. Tokrat bosta skoznju poskušali uprizoriti emancipacijo Evropske unije.
Se zaradi golote in pornografskega pridiha ljudi kaj bolj dotaknejo družbena vprašanja, ki jih odpirata? "Vsekakor se publiki zaradi neposrednega stika z golim telesom angažira več perceptivnih mehanizmov. Učinek je tako lahko zelo močan, a je od tu naprej še nekaj korakov do sproščenega dojemanja in diskutiranja o tem, kar so ljudje zaznali. Tega avtor ne more nadzorovati in povsem predvideti, vsekakor pa golota človeškega telesa hitro najde pot v oko opazovalca in ga ne izpusti kar tako," svoj pristop še upravičita performerki.
