Ilustratorka niste že od nekdaj. S čim ste se še ukvarjali v življenju?

Bila sem arhitektka v nekem nemškem biroju za arhitekturo, profesorica na tehnični šoli v Celju in oblikovalka v Gorenju.

Kako ste prešli na ilustracijo?

Ob delu sem vedno risala tudi vice, šale za otroke, in tam je bila ilustracija vedno prisotna, potem pa se je to ustvarjanje razvilo naprej.

Ste sedaj ostali le pri tem, ali se ukvarjate še s čim?

Stanje je pač takšno, da se samo z ilustracijami ne da preživeti, tega prihodka je žal premalo. Tako da vmes počnem tudi veliko drugih stvari.

Trenutno ste med najbolj vročimi slovenskimi ilustratorji, zelo pa ste zasloveli tudi v svetu. Kako se je zgodil ta preboj, postopoma ali naenkrat?

Preboj se ni zgodil naenkrat, te stvari se gradijo s časom, nihče ne zaslovi že z objavo prve ilustracije. Res pa je, da so "Zakaji" poskrbeli za nenaden preboj v tujini. V Sloveniji pa je prepoznavnost prišla že prej, ni sledila uspehu v tujini.

Kako je videti vaš ustvarjalni proces, se zaprete na samo in se poglobite v ustvarjanje, ali ideje prihajajo same od sebe, kjerkoli že ste?

V bistvu moram biti kar dolgo zaprta, da pride kakšna ideja, potrebno je veliko koncentracije. Zaprem se v svoj podstrešni atelje, drugje sploh ne morem delati. Tam imam tono krede in ogromno literature o živalih, ko ustvarjam, pa potrebujem vse pri roki. Ideje ne padejo same od sebe, treba se je poglobiti.

Sami ustvarite celoten izdelek, tako zgodbo kot slike. Bi napravili slikanico tudi za besedilo katerega drugega avtorja?

Ne. Ilustriranje je samo ena od ustvarjalnih faz in vsekakor ne bi počela samo tega. Rada naredim vse, celoten izdelek, ki je knjiga.

Zakaj vam je tako blizu ustvarjanje za otroke? Bi ustvarjali tudi za odrasle?

Ustvarjanje za otroke me tako privlači, ker je to zelo nepokvarjen svet. Če danes gledam "tele odrasle" in njihove mahinacije, me čisto mine, da bi naredila tudi kaj za njih. Sicer pa je to, da delaš nekaj za otroke, v tebi.

Imajo vaše zgodbe kakšno sporočilo za otroke?

Moje slikanice nosijo sporočilo za otroke in za starše, naj se skupaj zabavajo, pogovarjajo. Ne dajem kakšnih zelo modrih nasvetov, najpomembnejši je kontakt med starši in otroci. In knjiga sama povzroči, da se vzpostavi ta kontakt. Stik je moje sporočilo tako staršem kot otrokom.

Je ta stik lažje doseči s poučnimi slikanicami?

Le nekaj mojih zadnjih knjig je poučnih slikanic, sicer pa je bilo veliko pravljic. V pravljici Moj očka se na primer z malčki igra njihov oče, v spet drugi pravljici se mora babica naučiti uporabljati računalnik. Potem so tu uspavanke, ki jih lahko mamica poje otroku, lahko pa tudi oba skupaj uspavata na primer živali ali igrače. Veliko je različnih pristopov.

Pa prihajajo kakšni odzivi od staršev?

Starši so zelo veseli. Nekoč mi je nek oče povedal, da se je njegov sin z mojo knjigo Živalska abeceda naučil črke. Star je bil dve ali tri leta.

Pa se vam zdi poučnost pomemben del otroške knjige?

Otrok je zelo radoveden, jaz pa sem prav tako. Zato me, ko na primer sestavljam slikanico o mačkah, začne zanimati, zakaj tako šklepetajo z zobmi. Lahko bi sicer ustvarjala samo za (otrokovo) zabavo, vendar bi mi tako na koncu ostalo cel kup odprtih vprašanj, ki bi me zanimala. Pa saj tudi moje knjige niso nekakšni učbeniki, gre za preproste odgovore na preprosta vprašanja. Popolnoma nepomembna za pravno in ekonomsko znanost.

Od kje tolikšna ljubezen do živali?

V življenju sem imela ogromno mačk in psov. Sčasoma ugotoviš, da so živali resnično zaupljiva bitja, ki bi zate naredila vse. Z njimi si lahko pravi prijatelj, ni zahrbtnosti.

Pa je potrebno pri ustvarjanju živalskih zgodb tudi kaj raziskovalnega dela?

Ja, še posebej za serijo "Zakajev" bilo res veliko raziskovanja, vsaka knjižica je bila precejšen podvig. Sodelovala sem z različnimi strokovnjaki, da sem vse prav napisala, upoštevati sem morala na primer tudi "najnovejša dognanja" na določenem področju.

Vaša tehnika ilustracij je zelo razpoznavna. Za kakšno tehniko gre?

To je pastel na črno podlago, zelo preprosta tehnika. Zadnje čase moram velikokrat razkazovati, kako to delam, čeprav bi morala biti to pravzaprav »mala tajna velikih mojstrov«. Vendar so me že razkrinkali, tako da ne skrivam več.

Čemu pripisujete uspeh vaših slikanic tudi v tujini? Predvsem na Japonskem, kjer se stil otroške ilustracije precej razlikuje od tega, ki smo ga vajeni mi.

Ne vem. Iskali so nov lik, ki bi ga postavili ob bok tiste mucke Hello Kitty in bi lahko prav tako pritegnil otroke.

Vam je bila všeč risanka, ki so jo naredili po vaših likih?

Ja, zelo. Narejena je bila povsem korektno.

Verjetno si veliko ljudi predstavlja, da je nekdo, ki mu je uspelo svoj izdelek prodati na Japonsko, ob tem zagotovo veliko zaslužil. Je bilo v vašem primeru tako?

Če bi imela agenta, bi bilo najbrž res tako. Vendar imam agenta le za Slovenijo, na Japonskem pa ga malo težje dobiti. Tako da je bil zaslužek nekako primerljiv s slovenskimi, nič posebnega.

Pa sicer sodelujete tudi s tujimi naročniki?

Sodelovala sem z Random House, vendar so nato odpustili pol svojih urednikov, med njimi tudi mojo urednico, tako da se je to sodelovanje končalo. Sicer pa si tega niti ne želim, saj imam z Mladinsko knjigo dobro navezo in se mi pravzaprav niti ne ljubi iskati novih povezav. Preveč naročil tako ali tako ne bi bila sposobna prevzeti. Da narediš knjigo, ki se bo tudi dobro prijela, traja namreč kar nekaj časa. Ideje ne kapljajo kar tako.

Vaša knjiga 1001 pravljica je kot prva slovenska slikanica prirejena tudi za iPad. Kako vi gledate na razmerje med tiskano in elektronsko knjigo? Katera vam je ljubša?

Knjiga je knjiga, pa naj bo na kateremkoli mediju. Spreminja se pristop, osnova pa ostaja, tako da sama nimam nič proti elektronskim knjigam. S to svojo sem se tudi sama malo igrala, zdela se mi je zanimiva. Seveda pa nič ne nadomesti šarma, ki ga ima prava knjiga, vsaj za trenutno generacijo.

Vidite kakšno nevarnost za otroško slikanico v tiskani izdaji, da bi jo izpodrinila elektronska verzija, tako kot se na primer bojijo za romane ali časopise?

Ne vidim nobene nevarnosti. Otrok lahko slikanico polije, vrže ob tla ali celo malo obgrize, če daš dveletniku v roke iPad, pa je to precej bolj nevarno. Knjiga ni niti približno tako občutljiv medij kot tehnologija. Če daš takšno napravo otroku, moraš biti nujno ob njem, predstavljajte si tudi, kaj se zgodi, če sta otroka dva, naprava pa samo ena. Ne, dokler ne bodo izumili gumijastega iPada, se za prihodnost slikanice ne bojim.