Oponašanje politikov
"Hinavščina je danes nujna umetnost," vzklikne eden izmed protagonistov, zaradi česar se skupinica nastopajočih odloči prirediti zabavo v čast tej "plemeniti" lastnosti. Tu hinavstvo ni le zaželeno, temveč se te obrti liki tudi učijo in jo pilijo. Najprej je na vrsti učna ura grimas, s katerimi se izražata denimo začudenje ali dobrikanje in jih seveda obvladajo tudi politiki, sledi pa lekcija hinavskega smeha.
Čeprav celotna predstava gradi na interaktivnosti z občinstvom, saj denimo lik namišljenega bolnika svoji hčeri moža izbere kar med publiko, večino gledalcev zares zvabi k sodelovanju šele s petjem in plesom. Enokitično pesem z besedilom "Nikdar ne rečem, kar si mislim, vedno sem le diplomat. Povem vse, kar je všeč le tistim, ob k'erih me pritisne srat," je ob zvokih harmonike namreč vzklikal že kar cel zbor gledalcev. Ob koncu predstave pa so se mnogi pustili zapeljati tudi plesnim korakom.
Ljudski in lahkoten ritem
Za razliko od prejšnje avtorske predstave omenjenega gledališča, naslovljene Kletka iz leta 2010, Moljerada ubira nekoliko bolj poskočen in ljudski ritem. Čeprav sta obe predstavi prežeti s ciničnim humorjem, absurdna situacija s prazno kletko, za katero nihče ne ve, od kje se je vzela, ob smehu vzbuja tudi strah pred neznanim. Moljerada sicer iz ozadja opozarja na izprijenost današnje družbe, še posebno njenega vladajočega dela, a vseskozi ostaja zvesta žanru molierovske lahkotne komedije.
Nastopajoči - Goro Osojnik, Matjaž Ocvirk, Luka Korenčič, Katjuša Kovačič, Manca Uršič, Tea Vidmar in Urška Ličef - so vsekakor uspešno prebili nevidno pregrado na relaciji igralec-gledalec, saj se je finalni del predstave, v katerem si je vsak protagonist med publiko poiskal svojega plesalca, preobrazil že kar v pravo zabavo. Po sami uprizoritvi pa je bilo med odhajajočimi tu in tam mogoče slišati celo mrmranje med predstavo večkrat slišanega songa.