Črne maske tako zahtevajo enkratno predanost celotnega ansambla, ki Kogojevim glasbenim in miselnim meandrom brezpogojno zaupa in je zanje pripravljen zastaviti tudi zadnjo trohico svoje umetniške osebnosti. Nekaj takšnega fanatizma se je naselilo tudi v tokratno predstavo: ujel se je v Uroša Lajovica, ki je končno pripravil partituro, in Jožeta Vidica, ki se je spopadel z izzivom ene najzahtevnejših baritonskih vlog sploh, pri čemer bo počivala na njegovih ramenih teža prav vseh tokratnih predstav, kar meji že na pozitivno blaznost.

Toda žal se mi tokratna postavitev kot celota ne kaže toliko kot zbir izstopajoče predanih umetniških kreacij, temveč bolj kot precej veren odsev nekajdesetletne vodstvene zavoženosti slovenske opere, ki opero razume predvsem kot lažjo obliko razvedrilne in dekorativne kulture in se povsem odreka operi kot katalizatorju eksistencialistične in družbenokritične problematike, torej operi kot umetnosti. V tako zastavljeni operni politiki ni mesta za številne opere, ki odpirajo prav takšna vprašanja, in so z izjemo slovenskega opernega arhipelaga sicer del železnega opernega repertoarja.

Najmočneje je takšna izoliranost tokrat udarila v operni orkester. Toliko šlamparij, intonančnih razpuščenosti, ritmičnih ohlapnosti, sploh pa umanjkanja vsakršne intenzivnosti, ki je rezultirala v nekakšni boječi tipajoče-raztrgani kvazisoigri, ki je bila dinamično večinoma povsem nivelizirana, si profesionalni orkester nacionalnega gledališča ne more privoščiti! Odgovornost seveda nosi dirigent, toda intonančnih vseenosti ni mogoče skriti pod krinko dirigentove kolektivne odgovornosti. Edini alibi za takšen festival napak, zaradi katerih je Kogojeva glasba za nepoučeno uho gotovo zvenela kot povsem kaotična in izkrivljena, vidim v dejstvu, da je mariborski operni orkester ob preigravanju enih in istih oper, v katerih je orkester manj pomemben spremljevalec glasovnih "sladkarij", povsem zatrdel. Resen srednjeevropski operni orkester bi pač moral biti kos tudi zahtevnejšim partituram, kakršna je Kogojeva.

Orkestrska razmazanost je tako samo še poglobila nenavadno specifiko Kogojeve forme, ki je sestavljena kot mozaični niz, pri čemer drobci nihajo od povsem presežnih do tudi kakšnega bolj mimobežnega. In prav v iskanju kvalitativnega ravnotežja, ki zna poiskati prave bisere Kogoja, leži najtežja naloga dirigenta in režiserja. Lajovic se je odločil za celovitejšo verzijo in razkril nekaj čudovitih novih strani Kogojeve partiture, vendar bi si vseeno lahko privoščil tudi kakšen rez več in se tako približal Hubadovi posneti varianti, ki tudi po tokrat slišanem ostaja umetniško povsem nedosegljiva.

Režija Janeza Burgerja razkriva drugo tegobo slovenskega opernega gledališča. V njegovi izbiri slutimo nadaljevanje politike mariborskega gledališča, ki je v zadnjih letih dajala upravičeno priložnost slovenskim gledališkim ali filmskim režiserjem. Burgerju ne gre očitati, da ni poskušal poiskati pravih interpretativnih poant, ko je prizorišče opere očitno postavil v nekakšen sanjski notranji svet individua, ki ga preganjajo nadrealistične podobe. Toda koncept se ne zdi dovolj prezentno izpeljan, sploh pa ves čas odpira razpoko med glasbenim tempom in mizanscensko statiko. V tem neskladju gre ugledati stisko režiserja, ki očitno prvič režira operno delo. Prav nenavadno je bilo, kako je dogajanje dobilo svoj zagon v redkih trenutkih, ko je režiser gibalno razgibal oder, nato pa se je spet izgubilo v kantatni negibnosti, v neizdelanih likih (povsem brezbarven je bil lik Francesce, Lorenzov alter ego Ecco pa je bil režijsko skoraj povsem kastriran) in nastopnem zaporedju larpurlartistično kostumiranih mask (Alan Hranitelj je ekspresijo žal zamenjal z nadrealistično estetizacijo), ki je spominjalo na bizarno modno revijo.

Jože Vidic si gotovo zasluži hvalospev že samo zaradi odločitve, da sprejme huronsko vlogo, toda zdi se, da je ni povsem zares tudi poosebil. Vokalno oblikovanje Vidica je ves čas korektno in profesionalno, toda v doziranju premalo gosto, verjetno celo namenoma zadržano - zdi se, da Lorenzovega razklanega lika ni doživljal od znotraj navzven, temveč da ga je igral z estetsko zavoro. Martina Zadro je imela trenutke tonske lepote, a je na dramatičnih mestih prihajala tudi na rob svojega vokala. V svoji pojavi in tudi tonskem oblikovanju je bil izstopajoč Saša Čano, tudi Jaki Jurgec je bil dostojen Lorenzov dvojnik, glasovno celo bolj prezenten kot "original", Andrej Debevec precej bled, zvezda večera pa je bil nedvomno Martin Sušnik kot Romualdo, pred katerim je lahko ob pazljivem izbiranju vlog lepa prihodnost.

Velja se ob koncu vprašati, kakšen bo recepcijski domet nove postavitve. Ob razmazanem orkestrskem stavku, ki je v Kogojevi operi eden izmed stebrov, režiji, ki gledalcu ni v pomoč, in tudi odsotnosti vsakršne želje po refleksivnosti (nujnost bi bila, da bi svojim poslušalcem gledališče pred predstavo ponudilo tudi razlago dela - to je v tujini standard) bo najbrž kljub pompu precej šibek. Slovenija ni bila pripravljena na Kogoja leta 1929 in ni tudi leta 2012 - kljub izdani partituri ostaja njegova opera fantomska.

Ob bok zapisanemu: pričujoči zapis je nastal po torkovi ponovitvi, ker podpisani minuto pred premiero še ni prišel do karte. Ker sem si predstavo ogledal kot navaden smrtnik, s kupljeno vstopnico, ponižno sprašujem, kaj se je zgodilo z nadnapisi. Ali si nismo gledalci ob njihovi odsotnosti zaslužili vsaj opravičila med odmorom? Pomanjkanje bontona je samo še en simptom krize, ki lomasti na umetniški strani.