Gospoda in punkerji

Razrednega sovražnika so si leta 1982 ogledali tako "gospoda iz Drame" kot petnajstletni pankerji, vsi skupaj pa so sedeli na pručkah in praznih zabojih piva Union v spodnji dvorani SMG, ki tedaj ni premogla boljših stolov. Britanski dramatik Nigel Williams je dramo postavil v delavsko okolje, v družbo poglobljenih socialnih razlik, ki jih je prihod thatcherizma še dodatno poudaril. V praznem razredu so učenci, učitelj pa ne pride - videti je, kot da se z njimi nihče noče ukvarjati. Fantje tako ostanejo sami in v kričanju in divjanju uprizorijo negativ na videz urejenega sveta. V kontekstu socializma je ta že v osnovi družbenokritična predstava nagovorila tudi druge fenomene: problematiko usmerjenega izobraževanja, prve znake ekonomske krize in krize "bratstva in enotnosti", označila pa je tudi konec mita o mladini kot nosilki "svetle prihodnosti".

Zgodba takratne neverjetne igralske in gledališke energije Razrednega sovažnika je do danes dobila že status legende, ki še posebej sloni na pričevanju o gostovanju v Beogradu: Željku Hrsu je med razbijanjem inventarja na odru priletel v glavo kos lesa, začel je krvaveti, a so ga igralci ob glasnem nagovarjanju Miloša Battelina, ki je na sceni utelešal fizično najekspresivnejši in najsurovejši lik, povezali z ruto in igro nadaljevali. Hrs je do konca predstave izgubil liter krvi. Ta predstava je naredila izjemen vtis tudi na tedaj šestnajstletnega Boruta Šeparovića, ki je predstavo videl v legendarnem zagrebškem klubu Kulušić: "Nisem popolnoma razumel slovenščine in obvladal konteksta, a čutil sem, da se dogaja nekaj drugačnega, da gre za več kot igro, da gre zares. Bila je to energija, ki je teorija še danes ne prizna, ker je ne more opisati. To je bila vera v moč gledališča."

Dvajset let pozneje so Šeparovića, danes znanega hrvaškega režiserja, povabili, naj režira v SMG, in izbral si je, seveda - Razrednega sovražnika. Napovedal ga je kot rekonstrukcijo in nato še dekonstrukcijo predstave, ki ga je pred toliko leti navdušila, v projektu pa je angažiral tudi dva igralca iz izvirne zasedbe, Željka Hrsa in Marka Mlačnika, poleg njiju pa še Uroša Mačka, Uroša Kaurina, Borisa Kosa in Blaža Šefa.

Nova poetika in barbarizem

A krivično bi bilo, če bi nekdanjega Razrednega sovražnika reducirali na dober nastop mladih igralcev. Prav nasprotno, predstava je tedaj v temelje svoje estetike zapisala družbeno rušilni naboj in slovensko "politično gledališče" že dve leti po kultni Missi in a minor Ljubiše Ristića popeljala v novo smer. Taras Kermauner je takrat napovedal nastop "novega stila po imenu barbarizem", ki naj ne bi lajšal težav življenja, kot je to počel ludizem, temveč bi odražal in upodabljal težave resničnega barbarizma v realnosti. Marko Juvan, tedaj ravno tako študent, pa je v svojem lucidnem opažanju za Mladino "razprtje novega tematskega polja" povezal z estetskim prebojem. Predstava "ni le razfukavanje stolov", je zapisal, temveč je s svojo "do konca prignano veristično igro" razgradila in onemogočila estetski užitek gledalcev, se odpovedala alegoričnosti in pojasnjevanju ter tako prikazala družbeni nesmisel in protislovnosti, ki se jih najbolj trudimo potlačiti.

Pred ustvarjalci SMG je bila nelahka naloga, kako na oder postaviti isto predstavo, a v novem kontekstu, ki ga zopet obvladuje kriza, toda povsem drugačnega sistema. Šeparović je pri tem izbral dokumentaristični pristop. Izhajal je iz posnetka izvirne predstave, ki jo bodo igralci delno rekonstruirali v prvem delu tokratne uprizoritve. Drugi del bo temeljil na spominih na predstavo, ki jih je sedanja ekipa pridobila v pogovorih z nekdanjimi akterji. "Vendar pa so spomini na predstavo tudi spomini na kontekst te predstave," pravi dramaturg Tomaž Toporišič; to jih je pripeljalo tudi do naslavljanja sedanjosti in primerjave dveh družbenih sistemov. To se bo zrcalilo v tretjem delu predstave. Režiser Šeparović je igralcem iz izvirne postavitve zastavil tudi vrsto vprašanj, s katerimi jih je neposredno nagovoril k refleksiji tega trenutka in časa: Kdo je bil razredni sovražnik takrat in kdo je danes? Kdo je danes delavski razred? Kakšni se vam danes zdijo mladi v Sloveniji?

Elite nič ne briga

Zanimalo nas je, ali bi bila vprašanja, ki jih je postavil igralcem, kaj drugačna, če bi jih postavljal v podobnem kontekstu na Hrvaškem? Borut Šeparović odgovarja, da ne, saj so posledice neoliberalnega sistema, kot sta na primer bolonjska reforma in prihod kapitalistične logike na področje znanja, navzoče povsod. "Različna so le imena tajkunov, kot sta Zidar in Bavčar," pravi režiser. "Problemi pa so povsod enaki." Ključno vprašanje kapitalizma, kot ga je artikuliral igralec iz izvirne postavitve Vojko Zidar, je že leta enako, pravi Šeparović: "Zakaj eni imajo, drugi pa delajo?"

Toda mar niso to vprašanja, ki jih že poznamo, ugovarjamo Šeparoviću. "Ja, če vemo, da je Karl Marx problematiko lastništva proizvodnih sredstev definiral že v 19. stoletju, potem imate prav," odgovarja režiser. "Toda ali ste tudi res prepričani, da so to stvari, ki so danes prisotne v javnem diskurzu? Kako viden je delavski razred v Sloveniji? Kdo ga je zastopal na volitvah?" nas sprašuje nazaj. In doda: "Danes se nam zdi, da smo vsi srednji razred. Neoliberalizmu je uspelo - in namenoma bom uporabil to besedo - razfukati ideje sindikalizma, solidarnosti in razreda kot takega." Pa se gledališko in povečini izobraženo občinstvo tovrstnih poudarkov ne zaveda že samo? "Gledališke elite ne brigajo tisti, ki smrdijo, se drugače oblačijo, jedo drugačno hrano in, navsezadnje, ne hodijo v gledališče," odgovori Šeparović. In za to mu tudi gre v predstavi: za reaktualiziranje konceptov, ki jih morda že poznamo, a zanje nismo dovzetni, kot sta na primer ideja razredne družbe in, kar se mu zdi še najbolj pomembno, ponovne obuditve medrazredne solidarnosti.