Kot režiserka in dramaturginja se pod predstavo podpisuje Ajda Rooss, ki se je tokrat odločila za tehniko senčnih lutk ter zasnovala zanimivo kombinacijo pripovednega in lutkovnega gledališča; besedilo je v veliki meri oklestila, mu dodala predzgodbo in se v precejšnji meri oprla na vizualno plat predstave. Slednjo je zasnovala Jasna Vastl, ki je ustvarila očarljivo likovno podobo lutk in scenografije lutke spominjajo na otroške risbe, scena pa je narejena iz posebnega belega papirja, kar igralcema/animatorjema omogoča veliko manevrskega prostora. Nastopajoča (Polonca Kores in Gašper Malnar) se namreč vseskozi izmenjujeta v vlogah pripovedovalcev in animatorjev, saj v odrsko pripoved mešata senčno gledališče in obratno. Sama zgodba je sicer preprosta, neke vrste otroška verzija Romea in Julije, ki se zaplete tam, kjer se mora zaplesti, in odplete tako, kot se to od nje pričakuje (beri: se konča srečno).

Ajda Rooss je predstavo oblikovala predvsem v smislu približevanja senčnega gledališča otroškemu občinstvu - senčne lutke, uporabljene v predstavi, so različnih velikosti, pobarvane in delno prosojne, kar omogoča razgibane in barvite sence na platnu. Predstavo pa dela še posebej zanimivo dejstvo, da občinstvo opazuje ustvarjanje senc tako "od spredaj" kot "od zadaj", saj animatorja ustvarjata senčno gledališče tako za platnom kot pred njim. Nastopajoča z interakcijo med lutkami, svetlobnim virom in platnom, na katerem so sence projicirane, vseskozi ustvarjata vzdušje otroške igre ter predstavi na ta način dodajata elemente dinamičnosti in sproščenosti.

Posebno mesto ima v predstavi tudi avtorska glasba Nina de Glerie in Jelene Ždrale, ki je ponekod skoraj meditativna, drugje čustvena in glasna, vseskozi pa rahločutna in kot taka v veliki meri soustvarja čustvena stanja junakov in celotno atmosfero dogajanja na odru.

Precej kratka predstava (traja približno 35 minut) na nobeni točki ne izgubi pozornosti najmlajšega občinstva, saj imajo tudi prizori, v katerih animatorja "zgolj" premikata luči po platnu in se igrata s sencami, posebno moč. To moč oziroma čarobnost, ki jo ima senčno gledališče že samo po sebi, je Ajda Rooss tokrat v veliki meri izkoristila in ustvarila mestoma meditativno, a vseskozi lahkotno in simpatično predstavo.