Ta zgodba je Gorana ves čas zanimala. Njegovi prijatelji so bili na napačni strani, saj je bila Jugoslovanska ljudska armada, katere del so bili njihovi očetje, pozneje oklicana za agresorja, njemu pa so se po drugi strani takrat zdeli velike žrtve. "Nato sem v enem trenutku sem pomislil, da gotovo kateri izmed teh očetov v vojni ni ostal nedolžen," razlaga Vojnović. Iskal je način, kako zgodbo povedati tako, da bralcu ne bi bila nedostopna, saj gre za precej težko temo. Avtor je mnenja, da mora pisati o tem, kar ga zanima. Kar ga osebno pretresa. "Samo tako lahko nastanejo zanimive knjige. Mene je zanimal pogled nekoga moje generacije, ki je bil takrat, ko se je vse to dogajalo (razpad Jugoslavije) otrok, ki je zrasel v nekem svetu, za katerega so ga starši prepričali, da je bil super in fajn. Kazali so nam vse lepote. Izlet v Jesenovac je bil kot izletna točka in kot 'poglej, kako lep spomenik'. Vse je bilo super. Potem pa to kar naenkrat začne razpadati pred tvojimi očmi. Moja generacija o tem še sploh ni spregovorila. Po eni strani se lahko delaš, da se te to ne tiče, po drugi pa si misliš, 'kaj pa, če se me'".

V osnovi zgodba izhaja iz resničnih dogodkov, preostalo pa je avtorjeva predstava o tem, kako bi lahko izgledalo življenje enega od fantov. Poudarja, da je roman "daleč od tega, da bi bil avtobiografski, je pa globoko oseben. Opisuje neka moja doživljanja, občutke in zgodbo, ki sem jo vsa ta leta opazoval in me globoko pretrese vsakič, ko pomislim nanjo."

Živahna knjiga, ki obravnava resno temo

Čeprav se knjiga dotika težke teme, skuša biti bralcu dostopna in berljiva. "To je tudi cilj, da ostaneš bralcu privlačen. To je naloga dobre literature." Pravi, da tema ne določa, ali je roman težko branje, gre namreč za sposobnost pisatelja. Tako se je trudil napisati živahno, pisano knjigo, ki pa obravnava resne in težke teme. "Zakaj bi bila literatura lahkotna v tematskem smislu? Meni se zdi, da to ni naloga literature in to me tudi ne zanima. Lahkotne stvari me ne žulijo tako zelo, da bi se usedel in o njih spisal roman," dodaja Vojnović.

V roman je avtor vložil eno leto zelo intenzivnega dela. Sam pravi, da je bilo kar naporno. "Oživljati se v vojne zločince, ljudi, ki so zaslepljeni od nacionalizma, in jih nekako poskušati razumeti, je čustveno naporno, in ko se jih nekako rešiš in rečeš, 'zdaj pa pejte živeti svoje življenje', si nekako oddahneš in nočeš nadaljevati podobnih zgodb."

Pravi, da ga na Jugoslavijo nič ne "veže". Zanimiva pa se mu zdi zgodba, kaj se je v Jugoslaviji zgodilo, kaj se še danes dogaja. "Kar mene najbolj boli, ni povezano z Jugoslavijo, ampak z razpadom nekega prostora," pojasnjuje. Zdi se mu, da smo se po razpadu zaprli v svoj mali prostor, v katerem smo zaprti še danes. "To je tisto, kar me v zvezi z Jugoslavijo edino žuli. Da je dejansko ta današnji prostor majhen in da je to naše nezanimanje postalo še večje, kot je bilo. Še bolj se ukvarjamo z mikrotemami in drug drugemu gledamo pod prste," zaključuje Vojnović.