Ste zadovoljni z rezultati ekskurzije?

Sam se počutim kot po koncu res razburljive ekskurzije, ki je seveda vključevala tudi nekatere čustvene izbruhe, kot se za ekskurzijo spodobii; od, če hočete, pijančevanja in treznenja do novih ljudi, novih krajev. Občutek imam, kot da sem se vrnil s fantastične ekskurzije, ki si jo bom zapomnil za vse življenje. Ne bi pa šel še enkrat nanjo.

Kakšen koscenarist je Saša Lošić?

Saša je izvrsten sodelavec, česarkoli se loti. Mislim, da bi bil tudi izvrsten režiser, potreboval bi samo malo več odločnosti. Režiser lahko dolgo premišljuje, tehta odločitve, v kritičnem trenutku pa mora zelo hitro sprejeti zelo precizno odločitev, to pa ni ravno Sašina odlika. Kar se tiče scenarijev, Saša piše odlične zgodbe, vendar ostanejo v predalih, ne vem, zakaj. Morda celo vem, ampak kvaliteta gotovo ni ta razlog.

Zakaj samo Orkester, če gre za film o Plavem orkestru?

Ker je to film o času, v katerem je bil Plavi orkestar samo eden od bendov. Gre za pogled na tisto obdobje skozi oči vzhodnoevropskega pop benda. Množica ljudi, s katerimi v filmu raziskujemo specifike časa, v katerem smo živeli, je med sabo v stalnem dialogu. Vsi skupaj sestavljajo orkester, ki pripoveduje neko zgodbo. To je bil vsaj naš namen, ali nam je uspelo, pa naj povedo drugi. Po drugi strani pa Plavi orkestar večina ljudi v Bosni imenuje kar Orkestar.

Koliko časa se že poznata s Sašo Lošićem?

Spoznala sva se že na prvih "špilih" v kleteh filozofske fakultete in nekaterih sarajevskih klubih pred več kot 30 leti. Poznali so se tudi najini starši. Nisva bila sicer najbližja prijatelja, vendar sva se dobro poznala. Bila sva ista generacija, zahajala sva v isto družbo in skozi leta sva postajala vedno boljša prijatelja.

Vsi skupaj pa smo jih zelo dobro spoznali, ko se je cel bend vrnil iz vojske, saj so takrat eksplodirali, postali so strašno uspešni. Danes je prav težko opisati, v kakšnem obsegu se je to dogajalo. Vsi smo bili malo ljubosumni na Sašo in Orkestar. Bili so v središču pozornosti, z nami, alternativci, pa ni bilo nič.

Nekje sem prebral, da ste tudi vi začeli kot glasbenik?

Takrat smo bili vsi glasbeniki. Bil si športnik ali pa glasbenik. Tretje izbire ni bilo. Bendov je bilo ogromno. Tudi moj bend je postal dokaj uspešen, vendar se je začel ukvarjati z glasbo, ki je nisem imel pretirano rad, zato sem že zgodaj odnehal in se vpisal na filmsko akademijo.

Kako se imenuje ta bend?

Hari Mata Hari.

Kakšno glasbo pa poslušate danes?

Nič revolucionarnega, v glavnem glasbo, ki sem jo poslušal tudi pred dvajsetimi leti in ki me je tudi oblikovala. Ker imam 16-letnega sina, skušam spoznavati tudi glasbo, ki jo posluša on, sin pa ima tudi korist, saj spoznava, od kod je ta glasba prišla. Glasba je na vsak način vseskozi prisotna v mojem življenju, tako v profesionalnem kot v zasebnem, je pa tudi moj hobi. Pred časom sem si spet kupil kitaro in ojačevalce, občasno se dobivamo z družbo, preigravamo komade in se zabavamo.

Kam bi umestili glasbo Plavega orkestra?

Plavi orkestar je eden najuspešnejših bendov jugovzhodne Evrope, o tem ni dvoma. So ena tistih "evergreen" skupin, katerih glasba ni podrejena žanrom in bo vedno popularna. Zdi se mi, da kmalu ljudje ne bodo več vedeli, kdo je napisal kakšno od njihovih pesmi, a jo bodo vseeno dobro poznali.
Sašina glasba bo milijon-odstotno prestala vse preizkušnje časa in bo ostala del ne le naše generacije, temveč bodo vsaj nekatere njegove pesmi ljudje še zelo dolgo peli.

Bi se strinjali, da so bili Plavi orkestar pravzaprav prvi "boy-band" v regiji?

Vsekakor, na način, kot so tudi The Beatles prvi boy-band sploh. Ta koncept je sicer novejši, vendar je bilo takrat veliko boy-bandov, praktično vsi, v redkih je bilo kakšno dekle. V smislu najstniške atrakcije pa so Plavi orkestar zares oboževale cele horde najstnikov in predvsem najstnic. In ne glede na to, koliko se Saša trudi nasprotno, ga veliko ljudi doživlja kot najstniško atrakcijo. Kar na koncu niti ni pomembno, mnogo bolj važno je, da ljudje tudi po 30 letih poznajo in pojejo te pesmi.

Zakaj se je po vašem mnenju toliko bosanskih umetnikov med in po vojni preselilo v Slovenijo?
.
Mislim, da je to precej natančno prikazano tudi v filmu, to pove eden od Slovencev, ki nastopa v njem. Prvi razlog je bila seveda vojna, tu ni nobenega dvoma. Ljubljana je bila posebno mesto, tako nekako kot Zürich v 2. svetovni vojni, ki ni ne blizu ne daleč, ostaja nevtralno in čisto. Ko si bil tu, si se počutil kot doma, pa vseeno občutil toplino in varnost.

Po drugi strani pa je bilo zelo pomembno tudi to, kako je Ljubljana sprejela te ljudi. Človek ima lahko željo, da bi nekam šel, vendar če ga tam ne sprejmejo, bo šel prej ali slej naprej. Tudi Saša mi je govoril, kako fantastično so ga sprejeli tukaj. Razumeti morate, da je bilo takrat veliko naših ljudi beguncev, v Ljubljani pa so doživeli, da so na njih ponovno gledali kot na človeška bitja in ne le kot na neke tretjerazredne državljane. To da človeku novo voljo do življenja in Ljubljana se je pri tem izkazala za zelo veliko mesto.

Spremljate produkcijo jugoslovanskega filma?

Spremljam filme, kolikor jih lahko, ne le iz naše regije, temveč tudi od drugod. Vendar, to moram priznati, niti ne tako veliko. Počasi se bližam 50 letom in nekako se me je prijela "brezobrazna" ideja, da, če je nekaj dobro, bo že samo našlo pot do mene. In veliko filmov jo dejansko tudi najde. Nimam pa več koncentracije, da bi poznal ali si ogledal vsak film, ki ga posnamejo. Vsekakor pa me zanimajo in mislim, da je zelo dobro, da se v regiji snema toliko filmov.

Kateri je po vašem mnenju najpomembnejši film, ki ste ga posneli?

Ne vem, verjetno je najbolj ključen MGM Sarajevo, ki sem ga snemal med vojno. Spremenil in formiral je mojo osebnost. Za mojo kariero je bil najpomembnejši film Gori ogenj (Gori vatra), meni najljubši film, na čustveni ravni, pa je Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza). Še zdaj me čudi, da so mi ga sploh dovolili posneti, gre za zelo nekomercialno zgodbo. Verjetno mi je prinesel tudi nekakšen status, ki si ga morda niti ne zaslužim.

Bi bil bosanski film tako uspešen, tudi če ne bi bilo vojne in razpada Jugoslavije?

Kaj pa pomeni biti uspešen? Uspeh je relativen. Če ga merimo z nagradami, najbolj odmevne nagrade so prejeli trije, štirje filmi iz BiH. Vsi pa vemo, da so nagrade zelo kratkega daha in da običajno več pomenijo režiserjevi mami in očetu kot pa njemu samemu.

Kar zaznamuje naše prostore ni toliko uspeh kot stalni poizkusi, da ustvarimo sistem, v katerem se bo bolj pošteno in objektivno podpiralo kinematografijo. Nobena od držav nima takšnega tržišča, da bi se lahko financiralo samo. Zato je logično in neobhodno, da sodelujemo. Danes se več snema kot včasih, čeprav je kriza res huda. Ne čuti se samo v regionalnih fondih, temveč tudi v evropskih, Euroimage, na primer, z izplačili zamuja pet, šest mesecev, kar je … da ne rečem, Grčija.

Snemate tudi reklame in glasbene spote.

Snemam, ampak bolj za prijatelje. Od tega ne živim. Posnel sem en spot za Dina Merlina, pa evrovizijski spot za Hari Mata Hari, moral bi posneti tudi enega za skupino Letu Štuke, vendar se ni izšlo časovno. Super je snemati glasbene spote, mislim, da nisem delal slabih spotov.

Še eno vprašanje za konec. Če so Plavi orkestar jugoslovanski beatli, kdo so Rolling Stonesi?

Azra, najverjetneje.