Z Nejcem smo se pogovarjali sredi festivalskega vrveža v drugem preddverju Cankarjevega doma, preden se je odpravil v dvorano predstavit svoj film širšemu slovenskemu občinstvu, ki ob gledanju njegove zgodbe ni ostalo hladno; skupaj z glavnimi junaki se je tako smejalo, kot jokalo.
Čemu pripisuješ uspeh filma Izlet, ki je tvoj prvenec?
Mislim, da gre za aktualni generacijski film, ki ima kaj povedati. Ker je prvenec, je zanimiv za tujino. Ljudem pa je verjetno blizu zato, ker ima v sebi drznost in svežino. Še posebej sem vesel, da je blizu tudi moji generaciji, ki ji je bil na nek način tudi namenjen. Ne vem pa, ali sem zadel kakšno formulo, ker se z njo nisem ukvarjal. Film je nastajal tri leta in vseskozi sem ga hotel narediti natanko takšnega, kakršen je. Če narediš film, ker imaš nekaj za povedati, je to opaženo.
Si ga posnel zaradi sebe ali zaradi gledalcev?
Film je absolutno namenjen gledalcem. Za vsak kader, vsako sceno in vsak dialog se sprašujem, kako ga bodo ljudje razumeli. Seveda je nastal film zaradi mene, je moj osebni izraz in ni nastal, da bi zadovoljil igralca na prvo žogo, da bi pritegnil veliko pozornost ali da bi mi prinesel slavo in prepoznavnost, to mi sploh ni pomembno. Gledali ga bodo ljudje, ki radi ob filmu še kaj začutijo in razmislijo, hkrati pa je povsem dovolj sproščen, zanimiv, narativen in emotiven, da lahko ugaja.
Film je v celoti posnet z digitalnim fotoaparatom. Je bila to stvar režijske izbire ali čisto praktična odločitev, zaradi priročnosti in nizkih sredstev?
Zaradi vsega naštetega. Zelo je dober v pogojih brez luči, delo z njim je elegantno, hitro se prižge, majhen je in okreten. Bil je na voljo. Ker smo imeli zelo dobre filmske objektive, vse skupaj tudi dobro izgleda. Res je v obliki fotoaparata, vendar gre za kvalitetno visokoločljivostno kamero.
Torej ti klasični filmski trak ne pomeni veliko?
Ne, nič. Zdi se mi, da nova tehnologija omogoča veliko več. Delo poteka veliko hitreje, več lahko delaš z igralci, več je neposrednosti, možno je ukinjanje luči. Tako se danes snemajo filmi. Pri nas pa še vedno vlada prepričanje, da moraš pripeljati cel lučni park in razsvetliti pol Ljubljane, zato da posnameš en portret. Ni treba. Treba je dati svobodo filmskemu izrazu, ki jo z novo tehnologijo veliko lažje dosežeš.
Si želiš uspeti v tujini?
To ni moj cilj. Uspeh v tujini se drugače sliši, kot je v resnici. V New Yorku je vsak taksist igralec, v Los Angelesu pa igralec in režiser hkrati. Veliko ljudi to poskuša. V tujini so lahko pogoji dela, če ne dosežeš določenega nivoja in s tem svobode, izjemno zahtevni. Predvsem bi rad, da bi bil slovenski filmski prostor bolj prijazen do filmskih ustvarjalcev.
Ima slovenski film skupni imenovalec?
Moral bi imeti močnejši skupni imenovalec. Biti bi moral bolj slovenski, več govoriti o temah, ki se tičejo nas, našega vsakdanjika, tega, kar Slovenci smo. S tem ne mislim, da moramo snemati nacionalne filme o nacionalnem karakterju in takšne traparije, vendar če je to nacionalno podprta kinematografija, bi bilo dobro, da odpira pomembne in relevantne teme. Umetnost mora reflektirati in opisovati to, kar se dogaja, in tega v slovenskem filmu vidim premalo.
Na debatni kavarni knjižnega sejma bosta z Goranom Vojnovićem razpravljali o pomenu nekdanje Jugoslavije in življenja v času socializma v delih mladih slovenskih avtorjev. Kaj pomeni vam?
Absolutno nimam nobenega odnosa do socializma in Jugoslavije. Nisem jugonostalgik. Zdi se mi, da je vsako obdobje, v katerem je bila inteligenca zasmehovana in kaznovana in vsako svobodno mišljenje potlačeno, vredno graje. Vse prevečkrat je jugonostalgija tema, na kateri se jaše, izkoriščajo jo predvsem avtorji, ki nimajo česa povedati.
Tematika odraščanja pa ti je blizu.
Ja. Navsezadnje sem odraščal v Sloveniji in me zanima, kaj se s to generacijo dogaja in kaj se bo zgodilo z nami. S tem se trenutno najraje ukvarjam. Ne vem pa, če bom pri 70 letih – če bom še živ –, ustvarjal o 70-letnikih. Bomo videli.
V svojih delih izpostavljaš tudi težave, ki jih ima današnja mlada generacija. Katere so?
Tega je največ v Izletu. Trije glavni junaki so zelo izgubljeni, čeprav so, ko so skupaj, največji frajerji, v bistvu pa imajo vsi negotovo prihodnost. Vsi imajo težave, ki jih prinaša odraslo življenje, pa so na njih popolnoma nepripravljeni. Vsi imajo travme glede tega, kar se sedaj dogaja v družbi. Ne le slovenska, temveč evropska in svetovna mladina je popolnoma spregledana v okviru velikega reševanja bank in ekonomije, medtem pa počasi odrašča generacija, ki jo vzgaja internet, ki od staršev ni dobila tega, kar bi morala, in ki ji ni več ostalo ničesar od nekdanjih moralnih figur in ikon. Vic je v tem, da so v času največje krize po 2. svetovni vojni prosperirali le tisti, ki so krizo povzročili. Kako naj na to reagira mlad človek? Vem, da te stvari niso tako enostavne, a pomislite na najstnike: v kakšen svet jih pošiljamo? Tu je veliko stvari, ki se jih da raziskovati.
So za stanje današnje mladine odgovorni (tudi) njihovi starši?
Vedno smo odraz okolja, v katerem odraščamo. Na nek način se je generacija naših staršev zelo dobro znašla, trdo so delali, da so kaj dosegli. Nato pa so začeli živeti in ob tem popolnoma pozabili, kaj je današnji svet in kako mladino pripraviti nanj, le-tej pa se s sodobnostjo tudi ne da pretirano ukvarjati. Zateka se v preteklost, kar se odraža tudi v glasbi in stilu. Trenutno je na primer zelo v modi "vintage", kar pomeni nekakšen beg sloga v preteklost oz. v čas, ko je obstajal okus in ko je vladala drugačna življenjska energija. Zakaj? Ker smo pred zidom in je treba začeti plezati, samo ne vem, kdo bo plezati začel.
Kaj pomeni to plezanje? Kje vidiš ti preboj, ki ga moramo doseči?
Ravno zato se toliko ukvarjam s tem. V tem trenutku je najtežje reči, da vemo, kam gremo, saj je to popolnoma odvisno od splošne situacije v svetu, ki poraja mikro-dogodke. Videli smo, do kakšnih izgredov je prišlo v Londonu. Videli smo, kaj se je zgodilo v Ljubljani, ko so mulci in mule v parlament zmetali granitne kocke. Takrat se je zdelo, da je to osamljen primer in da so se šli le malo zabavat, ampak očitno je bil to izraz obupa. Obupa zato, ker smo bili vzgojeni, da če bomo delali in študirali, bomo dobili službe in bomo lahko normalno živeli, sedaj pa nam naenkrat ljudje, s katerimi nimamo nič, govorijo, da to ne bo mogoče. Da bomo morali zategniti pasove in da prihodnost ni več taka. Hkrati pa so oni del življenja, ki je še pred nami, preživeli v precej boljših pogojih, kakor jih bomo očitno imeli mi. Kaj naj torej naredimo?
Ko smo že pri odraščanju in vzgoji – tvoja zbirka kratke proze "Vevericam nič ne uide" je bila predlagana literatura za Cankarjevo tekmovanje, pa so se nekatere matere šolskih otrok odzvale, da je knjiga neprimerna za otroke. Tudi ti meniš, da je otroci ne bi smeli brati?
Ko sem bil sam še mlajši, kot so stari otroci, ki naj bi to brali, sem imel rad še bolj kontroverzne stvari. O svojem delu sicer zelo težko govorim v absolutnih vrednostih, 'to je dobro, to bi mladina morala brati'. Predvsem se je mladina zelo dobro odzvala, začutili so, da jim želim s svojimi zgodbami nekaj povedati. Če se je komu zdelo to neprimerno, pač tako misli. Navsezadnje vsak starš vzgaja svojega otroka tako, kot sam hoče.
Mislim pa, da bi morali biti bolj pazljivi pri drugih vsebinah, ki jih servirajo otrokom. Včasih kletvica, nasilje ali seks, če so v kontekstu, niso niti približno tako škodljivi kot brezumje, ki trenutno vlada na primer v resničnostnih šovih. Mladina odrašča ob takšnem dreku, nato pa nekdo reče 'fuk' in pokaže malo gole kože, pa so vsi v zraku. Najlažje je prilepiti etiketo. Edina stvar, ki je še lažja, je posaditi otroka pred računalnik in ga pustiti, naj dela, kar hoče. Samo da imaš mir.
