Pesniška zbirka, razdeljena v tematske sklope, vsebuje pesmi iz avtorjeve mladosti in pesmi o ljubezni, pesnik pa spregovori tudi o naravi in človekovem odnosu do nje, ne izogne pa se niti temi smrti. Pregarc po Gajškovih besedah piše v razumljivem jeziku, pri čemer se ne izgublja v abstraktnih nerazumljivih kompozicijah. Pregarčeva poezija ima kritičen naboj, v katerem se čuti avtorjevo zamejstvo.
Naslov pesniške zbirke, ki je nedavno izšla pri Goriški Mohorjevi založbi, si je pesnik sposodil pri enoceličarju amebi, ki je parazit. Besedno zvezo amebe in razkošja ponuja bralcu kot simbol za nesmiselnost "človeške amebnosti". Za tem pojmom se po njegovih besedah skriva nezavedni del človeškega bistva, ki je razkošen.
Naloga pesnika po Pregarčevih besedah ni, da se poigrava z besedami, pač pa da prisluhne preprostemu človeku, pri čemer dobi tudi napotke za svoje življenje. Meni, da mora pesnik poznati ali vsaj iskreno iskati resnico, v nasprotnem primeru je bolje, da ne piše.
Kljub temu, da se je Pregarc poklicno ukvarjal z igralstvom - deloval je v Slovenskem mladinskem gledališču, Odru 57, v Goriškem gledališču in Slovenskem stalnem gledališču v Trstu - in pozneje z delom na radiu, je vedno ostajal zvest poeziji. To dokazuje tudi 13 pesniških zbirk. Kot je poudaril, je večina pesmi nastala takrat, ko je čutil, da kot igralec igra nekoga drugega in ob tem izgublja svojo energijo. Prav to energijo je prenesel v poezijo.
Na pogovoru, ki ga je vodil Gajšek, je Pregarc spregovoril tudi o svojem življenju, med drugim o tem, da je imel v Ljubljani črno piko samo zato, ker je bil zamejec, da je ostal brez službe zaradi političnih pritiskov ter da je ves čas ostal zvest "slovenskemu človeku in slovenski besedi".
