Besedilo, ki se mu je avtor odrekel in ga za svojega življenja ni hotel objaviti, je napisano kot gangsterska zgodba, a obenem predstavlja vrhunec Genetovega filozofskega teatra. Ključni motiv drame, tako kot tudi drugih Genetovih del, je družbeni upor. "V trenutku, ko poskuša gledališče iznajti odgovor za svetovno krizo, to besedilo deluje preroško, saj neko idejo, ki jo lahko poimenujemo tudi kot teroristično, ponuja za možen način rušenja kapitalistične ureditve," meni umetniški vodja Mini teatra Ivica Buljan.

Režiserka Senka Bulić se je glede na to, da je po osnovnem poklicu igralka, ki je večkrat zaigrala tudi v produkcijah Mini teatra, osredotočila na zahtevne fizične in improvizacijske treninge z igralci, od katerih zahteva brezpogojno disciplino. Njeno siceršnje delo se kljub temu ne ustavi pri formalni dovršenosti igre, temveč sproža večplastne pomenske impulze, včasih tudi politično moteče, kar jo je do zdaj stalo dveh direktorskih stolčkov.

Zadnje mesece vas videvajo po Ljubljani in nekdo me je celo vprašal, ali morda načrtujete, da bi se - tako kot režiser Ivica Buljan - za dlje časa ustalili pri nas?

Nimam namena, da bi se preselila sem, še vedno živim v Zagrebu, sicer sem Splitčanka, pripravljena pa sem delati povsod, kjer potrebujejo nove avtorje in želijo delati po besedilih, ki so mi všeč. Nisem tip režiserke, ki bi morala nenehno režirati, projekt me mora pritegniti in intuitivno moram začutiti, da si ga želim. Zato ne delam pogosto, ko pa, režiram, kot bi mi bilo to zadnje v življenju. Sicer pa počnem tudi druge stvari, trenutno sem direktorica dramskega programa na festivalu Splitsko poletje. Zadnje čase veliko hodim v slovenska gledališča - in sem fascinirana. Toliko dobrih igralcev! In to ni nikakršno lažno laskanje.

Torej se vam zdi slovensko gledališče predvsem igralsko gledališče?

Vsekakor.

Šele potem pa tudi režisersko?

Zdi se mi, da je režiserska scena v Sloveniji močnejša od tiste v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Sama na primer že drugo leto zapored vabim Jerneja Lorencija v Split in upam, da se bo sodelovanje letos uresničilo. Toda igralci... vedno znova padem na rit, kako dobri so. Zato sem razmišljala o še kakšnem sodelovanju s slovenskimi gledališči, a kot sem že rekla, dokler ne začutim nuje, da določen tekst enostavno moram narediti - ga tudi ne bom. Včasih se mi zgodi drama, kot je Splendid. To je izjemno težko in zanimivo besedilo, s pastmi v vsakem stavku, ki jih moraš nenehno dekodirati, nenehno moraš prestopati na drugo stran, in točno to je, po mojem mnenju, gledališče. Nenehno raziskovanje in iskanje resnice, ki je na drugi strani.

Izbirčnost je morda prednost svobodnjakov, ki režijo kombinirajo z drugimi dejavnostmi in jim zato ni treba pristajati na vsak projekt zaradi eksistencialne stiske.

Sem v poziciji ženske, ki se ukvarja izključno z gledališčem, ne skrbim za otroke ali druge ljudi, sem pa asketski tip človeka in za življenje potrebujem zelo malo. Gledališče postavljam na prvo mesto in zato si izbirčnost lahko privoščim. Seveda pa se je tudi meni zgodilo, da sem bila zaradi socialne situacije prisiljena narediti projekt, v katerega nisem popolnoma verjela. Le naša izbira je, ali si bomo privoščili, da v projekte nenehno in vsakič znova vstopamo s tisto nedolžno obsesivnostjo. So igralci, ki kot umetniki umrejo zelo mladi, ker delajo v projektih, v katere ne verjamejo. Artaud pravi, da mora igralec igrati, kot bi hodil po žerjavici, in te temperature ne sme zaigrati, temveč jo mora imeti v sebi. Na odru takoj začutiš, če nekdo ne gori.

In kako to temperaturo vzbujate pri svojih igralcih? Mladi, izključno moški sodelavci v Splendidu so vas označili za "brutalno nežno polkovnico", delo z vami pa kot alternativo služenju vojaškega roka.

(Smeh.) To je samo moja ogromna in nora strast, ki jo poskušam prenesti na njih. Nimam težav pri delu z moškimi, saj imam vse, kar imajo oni, v sebi nosimo tako moške kot ženske energije, le da se enkrat bolj sprožajo ene, drugič druge.

Na Hrvaškem imate za seboj dve boleči izkušnji z umetniškim vodenjem gledališč. Pred petimi leti ste ustanovili Sceno Gorica v Veliki Gorici in ta neugledni kraj naredili za znano kulturno destinacijo, nato je lokalna oblast od vas zahtevala "abdikacijo". Nato so vas povabili za direktorico Hrvaškega narodnega gledališča v Šibeniku, kjer so vas mestni svetniki zavrnili z argumentom, da gledališča ne morete voditi, ker pač niste iz Šibenika.

Scena Gorica je moja boleča točka. V kulturnem centru, ki sem ga vodila, ni bilo ob mojem prihodu ničesar, nobene produkcije, nobenih ljudi. Našla in izobrazila sem celotno osebje, od oblikovalca luči do tehničnega vodje, in štiri leta smo sijajno funkcionirali. Imeli smo 22 vrhunskih produkcij, pa tudi manjše projekte in performanse. Pripeljala sem Ivico Buljana, Paola Magellija, Roberta Waltla, hrvaško režiserko Sašo Broz, v koprodukciji z Mini teatrom smo naredili nagrajevanega Kiklopa... Skratka, na položaj me je pripeljala leva politična opcija, čeprav sama nisem v nobeni stranki, nato pa je na oblast prišel HDZ in mi je novi župan takoj ponudil sporazumno odpoved. Lani, po izteku mandata, sem se znova prijavila na delovno mesto, a me kljub ogromni podpori medijev in umetnikov niso izbrali. Potem so me povabili v Šibenik, spet leva koalicija, a se je ultradesničarska stranka HSP, ki je bila z njimi v koaliciji, postavila proti in sem spet izvisela.

Zakaj ste tako "moteči", če pa se v predstavah nikoli ne ukvarjate z aktualnimi političnimi temami?

Po mojem ravno zato. Predstave, ki citirajo zakone in so aktivistično angažirane, se politikov sploh ne dotaknejo. To, da nekdo v teatru kritizira Iva Sanaderja, kvečjemu pomeni, da mu dela nezasluženo reklamo. Predstave, ki niso neposredno politične, zadanejo precej globlje. Če bi le vedeli, kaj vse so pisali o mojih popolnoma nedolžnih predstavah, kaj vse so videli v Rozamundi Elfriede Jelinek! Pravzaprav je prav to zares politično dejanje - da v vidno polje prineseš nekaj, za kar nekdo noče, da bi bilo prisotno. In v svojih predstavah ponujam emancipirane ženske, politično, seksualno potlačeno. Ženska, kot je Rozamunda Jelinekove, je subverzivna v vztrajanju na svoji drugačni estetiki in, če hočete, tudi spolni etiki.

Kaj političnega bo prinesla predstava Splendid? Kolikor vem, besedila niste prav nič aktualizirali ali spreminjali...

Prav nič! Tega ne prenesem. To je vendarle Genet, ki je bil edini belec v skupini Črni panterji, ki je podpiral palestinsko gibanje za osvoboditev, avtor, čigar celotno življenje je bilo politično. Že to, da se ukvarjamo z njim, je politična izjava. A seveda ni treba, da obiskovalci vse to vedo, upam le, da bodo začutili vznemirjenje in v predstavo vstopili skupaj z nami.