Besedilo za predstavo je po naročilu gledališča napisal pesnik in dramatik Ivo Svetina, po Omerzujevih besedah pa je drama Stolp v vsebinskem smislu nadaljevanje nekaterih njegovih prejšnjih predstav - tako sta na primer predstavi Peskar (2002) in Svetnik Krespel (2003) nastali po motivih E. T. A. Hoffmanna (1776-1822), predstavo Kleist (2006) pa je Omerzu zasnoval po korespondenci nemškega pesnika in dramatika Heinricha von Kleista (1715-1759). Idejo za tokratno predstavo o delu in življenju nemškega pesnika Friedricha Hölderlina (1770-1843), ki velja poleg Goetheja, Schillerja in Kleista za najpomembnejšega pesnika iz obdobja nemške klasike, je dala direktorica SMG Uršula Cetinski, s katero je Omerzu sodeloval že pri prej omenjenih predstavah. Predstava Stolp nastaja v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Umetniškega društva Konj in Lutkovnega gledališča Ljubljana, premiero pa bo doživela jutri v spodnji dvorani SMG.

Kako je nastajalo besedilo za dramsko pesnitev Stolp?

Ivo Svetina se je besedila lotil povsem svobodno, brez kakršnih koli smernic o tem, kakšno naj bi to bilo. Preden je začel pisati, nama je z Uršulo Cetinski dal prebrati koncept drame, s katerim sva se oba strinjala, in potem smo dobili njegovo dokončano besedilo. Glede na to, da se v Hölderlinovem pisanju prepletata grška mitologija in njegovo lastno življenje, sem že vnaprej vedel, da se bodo tudi v Svetinovi dramski pesnitvi prepletli elementi poezije, mitologije in Hölderlinove biografije. V vsebinskem smislu se drama torej ukvarja s svetom, ki mi je blizu in v katerega mi ni težko vstopiti.

Kaj v zvezi s tem svetom, z obdobjem romantike, pa vam je tako blizu?

Če je bilo stoletje pred romantiko čas mislecev, ki so ga zaznamovali ljudje, kot so bili Kant, Rousseau in Voltaire, je bila druga polovica 18. stoletja čas drugačnih ljudi. To so bili mladi ljudje, ki so z velikim entuziazmom, veliko energije in neizmerno željo po svobodi planili v ta svet. Najbrž so prav zaradi te svoje nezmernosti in nenasitnosti tudi zelo hitro izgoreli, saj cela vrsta romantikov ni doživela niti svojega 30. leta starosti. Drugače je bilo pri Hölderlinu, ki se je tako kot vsi, ki se preveč oddaljijo od tega sveta, izčrpal in je skoraj 40 let z omračenim umom preživel v stolpu v Tübingenu, v hiši mizarja Zimmerja.

Hölderlin je oboževal grško mitologijo in tudi vi ste svojo prejšnjo predstavo Prepovedane ljubezni osnovali na grški mitologiji. Je to še eden izmed svetov, ki vas navdihuje?

Da. Po mojem mnenju se grška mitologija na neki način sestavlja s svetom lutkovnega gledališča. Stari Grki so na primer svet mrtvih pojmovali kot svet senc, prav tako pa je kar nekaj junakov iz antične mitologije poskušalo posnemati stvariteljsko gesto in ustvariti umetno bitje. Vse to pride v mojih predstavah do izraza z igro senc ali z uporabo lutk in avtomatov. V tokratni predstavi avtomati po eni strani predstavljajo bližajočo se revolucijo, po drugi pa pritisk sveta, s katerim se Hölderlin ni znal spoprijeti. Na tak način sem želel poudariti tudi Hölderlinovo občutljivost, njegovo tanko kožo in občutek krivde, ki ga je preganjal vse življenje, saj se je na račun svoje poezije izneveril vsem tistim, ki jih je najbolj ljubil.

Bi se strinjali, da je Stolp, kljub lutkam in avtomatom, ki jih uporabljate, še najmanj lutkovna predstava v vašem dosedanjem opusu?

Da, Stolp je najmanj lutkovna predstava, kar sem jih naredil, poleg tega pa je to tudi moja najdaljša uprizoritev do zdaj. SMG je gledališče igralcev in ne maram jih siliti z lutkami in animacijo, ker vem, da človek najraje dela tisto, kar obvlada. Prav tako ni rečeno, da vsem igralcem ustreza lutkovno gledališče, in zato smo se odločili za koprodukcijo z LG Ljubljana; tako smo lahko zasedbo sestavili iz igralcev in animatorjev.

S čim je pravzaprav navdihnjen vaš značilni režijski podpis?

Pri vsaki predstavi - in pri tem je vseeno, ali delam na osnovi zgodb, mitov ali pa dramskega teksta - najprej poiščem tiste prizore, ki se mi zdijo kot avtorju, se pravi kot likovniku in režiserju, ključni in iz katerih lahko spletem predstavo. Tudi tokrat sem delal enako. Prepletel sem ključne prizore in zdaj se na vajah trudimo, da te prizore organsko spojimo, da rezi med njimi niso preveč ostri in odsekani.

Likovno so vaše predstave očiščene vsega balasta, na vaših lutkah in scenografiji ni nič odvečnega, so skorajda asketske. Od kod pravzaprav izhaja ta askeza?

Ta izčiščenost se mi zdi osebno zelo pomembna, četudi lahko včasih na njen račun pride do določene monotonije. Pri vseh stvareh, ki jih delam, ne samo pri gledališču, se mi zdi zelo pomembno, da ni nič odvečnega. Kot režiserju pa mi veliko pomeni tudi to, da v predstavah ne skrivam stvari. Tako postane v mojih predstavah pripravljanje scene ali premikanje scenskih elementov del same predstave. Ti scenski premiki se mi zdijo del predstave, saj si vse dogajanje na odru vedno predstavljam kot dobro utečen mehanizem.

Kako pa ste svojo likovno estetiko in željo po utečenem mehanizmu aplicirali na zgodbo o Hölderlinu?

Hölderlin je v svojem delu uporabljal minimalno število besed in v primerjavi z Goethejem in Schillerjem so njegovi verzi skorajda asketski. Hölderlinove besede so očiščene banalnosti, v njegovih verzih vsaka stoji na svojem mestu - in v tem je šel zelo daleč. V veliki meri pa je na njegovo pesnjenje vplivalo tudi to, da je bil vse življenje glasbenik. V njegovih pesmih je tako nenehno prisoten ritem, ki ga kot bralec seveda začutiš. Njegove pesmi so kot glasba, saj ne gre samo za pomen besed, ampak tudi za njihov zven, kar jih dela zelo težko prevedljive. V predstavi poskušam poustvariti ta zven, da bi se na tak način približal njegovi poeziji. S sencami, avtomati, zaporedjem prizorov in tako dalje se poskušam približati Hölderlinovemu ritmu.

No, Hölderlinov ritem se je povsem sesul, ko je moral na zdravljenje v umobolnico ...

Hölderlin je bil introvertiran, izjemno občutljiv človek, ki se je odločil, da bo pesnik za vsako ceno, kar je izhajalo iz njegovega neomajnega prepričanja, da je pesništvo njegovo edino poslanstvo in obenem silno herojstvo. Tako se je bil pripravljen zoperstaviti ne samo vsem družbenim konvencijam, ampak je vseskozi delal stvari, ki so bile v nasprotju z željami in pričakovanji njegovih najdražjih. Kljub vsem odrekanjem in veri v pesniško muzo pa uspeh ni prišel in tako je iz različnih razlogov - med drugim tudi zaradi smrti najdražje - v njem rasla bolezen, dokler ni pristal v umobolnici, kjer so v tistih časih uporabljali zelo trde metode. Hölderlina je zdravil doktor Autenrieth, ki je med drugim izumil masko proti kričanju. Ta maska je pacientu povzročala strašanske bolečine in lahko si samo predstavljamo, kaj vse je moral pretrpeti. Kar mene pri njem intrigira, je tista tanka meja med norostjo in genijem, tisto kratko obdobje, ko je kar bruhalo iz njega in je ustvaril izjemne himne, ode in elegije. Bil je eden tistih "božjih otrok", ki najdejo nekaj več.

V kolikšni meri pa sta Hölderlina zaznamovala krščanska vzgoja in dejstvo, da je deset let preživel v samostanski šoli?

Hölderlin je bil vzgojen v pietizmu, ki je učil, da je mogoč neposreden stik z bogom, se pravi brez posrednika, brez institucije Cerkve, kar je bila za tisti čas precej napredna ideja. Njegova mati je želela, da bi sin postal pastor, in tako se je šolal v samostanski šoli, kjer si je po eni strani pridobil sijajno izobrazbo, med drugim je študiral s Heglom, po drugi strani pa ga je po tem, ko se je proti materini volji odrekel bogoslovju, mučila slaba vest. V njem je stalno tlel konflikt med duhom in telesom, med nebom in zemeljsko stvarnostjo.

Ali je s kombinacijo dramskega in lutkovnega gledališča morda lažje upodobiti to dvojnost?

Vsekakor kombinacija dramskega in lutkovnega gledališča ponuja več možnosti za upodabljanje te dvojnosti na odru. Igralec se mora vživeti v določen lik, lutka pa je že sama po sebi neki lik in se ji ni treba vživljati. Po mojem mnenju igralci pridobijo, če so z njimi na odru tudi lutke, in obrnjeno. Mislim, da igralec deluje povsem drugače, če je ob njem lutka, in idealno je seveda, če zna to možnost izkoristiti. Kot režiser ne delam velikih razlik med dramskim in lutkovnim gledališčem, saj v predstavah vedno uporabljam različne gledališke elemente. Svetovi igralcev, lutk in senc se tako prepletajo in mislim, da se lahko na tak način gledališču doda tisto nekaj več. Kot režiser določene stvari lažje poveš oziroma upodobiš z lutkami, določene stvari pa z igralci; zame je izziv najti pravo kombinacijo obojega.