Omejenost na lokalni kontekst nemudoma naplavi spoznanje o kvantitetni skromnosti ustrezajoče produkcije na domačem prizorišču, kjer se je tovrstna usmeritev začela zares pojavljati šele v zadnjih petnajstih letih, obenem pa prikaže raznolikost posamičnih osebnih poetik. Robot kot tak, če ga oklestimo njegove manj romantične uporabne produkcijske funkcije, je vstopil v človekovo zavest predvsem zahvaljujoč popularni kulturi 20. stoletja, zlasti literature in filma, ter njenih utopičnih razumevanj prihodnosti. Iz tega se je izoblikovala mitska podoba personificiranega inteligentnega stroja, ki zmore nadomestiti marsikatero človekovo dejavnost in celo izoblikovati neodvisno delovanje in razmišljanje. Muzej robotov tako predstavlja raznolike prakse petnajstih avtorjev, ki fenomen robota obdelujejo bodisi na povsem tematski ravni bodisi z umetniški pristopi, privzemajočimi povsem funkcionalno zmogljivost sodobne strojne ali programske tehnologije.
Verjetno najbolj dosledno nazivu razstave je delo Žicar Saša Sedlačka, s katerim je leta 2006 podal brezkompromisen komentar na domačo socialno problematiko in preizkusil učinke družbenega dojemanja eksistenčnih stisk preko neživega posrednika. Robot Žicar, sledeč svoji definiciji, nadomešča človekovo delo na način, da namesto urbanih beračev prosjači na mestih, kjer je to prepovedano. Poleg samega robota, ki z distorziranim glasom izgovarja fraze pomoči potrebnega, je ob samem vhodu v razstavišče Rotovž na ogled tudi videodokumentacija javne akcije iz nakupovalnega centra, kjer je Žicar uspešno animiral naključne mimoidoče, ki so se znebili neprijetnega občutka slabe vesti zaradi bližnjega srečanja s stisko Drugega ter laže odprli denarnice. Na podoben način so predstavljena tudi številna dela, pri katerih je končni izdelek zgolj del celostne zamisli, zato je dokumentacija pripadajočih efemernih aktivnosti izjemno dobrodošla.
Robertina Šebjanič in Luka Frelih predstavljata prostorsko instalacijo Pufinacija, ki vzpostavlja odnose med štirimi na videz identičnimi prosojnimi kroglami. Te začno ob dotiku medsebojno komunicirati s tresljaji, svetlobo in zvokom, s čimer privzemajo lastnosti organskih bitij ter napeljujejo na idejo o umetni inteligenci ali oživljenem stroju. Rombot in Cumbot sta instalaciji Boštjana Kavčiča, ki spominjata na predimenzionirana insekta: prvi sproži v grozečih očeh skriti senzor, ki požene drugega, da z zastrašujočimi tresljaji zakorači proti obiskovalcu. Z idejo robota in njegovimi družbenimi implikacijami se spoprijemata Zoran Srdić Janežič in skupina son:DA. Slednja z delom Sculptures (Robots) for Sale na način videoanimacije uprizarja samomorilske akcije robotov, ki niso zadovoljni s svojim statusom večnega mehanskega sužnja. Humorni video pravzaprav stoji v diametralnem nasprotju z avtorji, ki sodobne tehnološke danosti dojemajo z veliko mero fascinacije in strahospoštovanja, s tem pa nekoliko rahlja strukturo celotne postavitve.
Muzej robotov je tako predvsem materializirana kuratorska ideja, s pomočjo katere sta avtorja razstave - Meta Kordiš in Jože Slaček - izpostavila mnoštvo raznolikih pogledov na prisotnost robotov v polju vizualnih umetnosti. Čeprav dobršen del artefaktov izhaja iz ideje o interaktivnosti med gledalcem in umetniškim delom - strojem -, številna izmed njih zaradi programske "zastarelosti" ne zmorejo več uprizoriti svoje prvotne funkcije ter pravzaprav postajajo del sodobne tehnološke arheologije. V tem pogledu je dokumentacija izvornih del in njihovih akcij neizogiben element razstave, saj predstavljajo širši in ponekod celo edini mogoči pogled na posamezno delo ter odpirajo kompleksna vprašanja doslednega arhiviranja medijske umetnosti: muzej (robotov) bi sicer po svoji osnovni funkciji moral predstavljati umetniška dela takšna, kot so bila v času nastanka, vendar je v dani situaciji ta zagata zadovoljivo rešena.
