Ob letošnjem izidu Kocbekove biografije Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo je zgodovinar Peter Vodopivec dejal, da Kocbek ostaja aktualen v sodobnosti, saj je presegel ideološke delitve in pokazal, kaj pomeni biti avtonomen intelektualec.

Že v gimnazijskih letih je Kocbek objavil članek o prenovitvenem gibanju mladih katoličanov. Študij bogoslovja je demonstrativno zapustil in leta 1930 diplomiral romanistiko. Kmalu zatem je odpotoval Francijo, kjer se je seznanil personalistično filozofijo in se povezal z revijo levo orientiranih katoliških intelektualcev Esprit. Pozneje je bil idejni vodja s personalizmom navdahnjene revije Dejanje.

V Kocbekovem dnevniku "materiala za 20 knjig"

V Lyonu je leta 1931 začel pisati dnevnik, ki ga je s krajšimi prekinitvami pisal skoraj do smrti 3. novembra 1981. Nekaj zapisov je bilo objavljenih tudi za časa njegovega življenja in pozneje pri Cankarjevi založbi, vendar je po Inkretovih besedah materiala za 20 knjig, ki "zaradi indolentnosti najrazličnejših oblastnih struktur" stoji v trezorjih Narodne in univerzitetne knjižnice.

Kocbekov pesniški prvenec je zbirka samosvoje lirične govorice Zemlja (1934). Zemlja Kocbeku predstavlja metaforo za celovitost sveta in človekovo popolno pristnost v njem, ki pa se v kasnejših zbirkah spričo pesnikove usode rahlja, je na simpoziju leta 2004 ob 100-obletnici Kocbekovega rojstva povedal urednik in literarni zgodovinar Franci Just.

V članku Premišljevanje o Španiji (1937) je ugotavljal, da so se v španski državljanski vojni vodilni katoliški krogi postavili v službo fašizma in s tem sprožil številne napade v katoliškem tisku. Leta 1941 se je kot predstavnik krščanskih socialistov pridružil odporniškemu gibanju in postal član izvršnega odbora OF.

Leta 1943 je podpisal dolomitsko izjavo, ki je ukinila koalicijski značaj OF in vodilno vlogo dodelila Komunistični partiji. Pozneje so ga partijski tovariši izigrali. Po nastopu na jubilejnem kongresu OF leta 1951 v Ljubljani, v katerem je poudaril, "da nima nihče v posesti dokončnih formul za družbeno in življenjsko odrešenje", je bila, kot piše Inkret, postavljena zahteva, "da je treba Kocbeka pripraviti v položaj, da bo moral kapitulirati".

Prejemal je graje in pohvale

Sledila je zbirka novel Strah in pogum, ki je prinesla Kocbekovo prisilno upokojitev in izključitev iz političnega in javnega življenja, njegovo zasebno pa je bilo pod drobnogledom več kot 50 agentov Službe državne varnosti. Začel je prevajati iz nemščine in francoščine. Leta 1975 je v intervjuju z Borisom Pahorjem spregovoril o povojnih pobojih domobrancev v Kočevskem Rogu.

Za pesniško zbirko Groza je Kocbek leta 1963 prejel Prešernovo nagrado. Ob tem je za revijo Naši razgledi dejal: "Družba je postala nezaupljiva, skoraj sovražna do kulture, do njenega stvariteljskega in kritičnega značaja. (...) Opravilo umetnikov je torej v tem, da z nemirom in vprašanji trgamo človeka iz udobja, dogmatizma, omejenosti in sovraštva (...)".

"Zavračam nevtralnost, vzornost ali koristnost in zgolj igrivo omamo. Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo," je dejal Kocbek leta 1965 na predavanju v tržaškem Kulturnem domu.