Malomeščani, nekakšna bridka tragikomedija, se v režiji Mateje Koležnik dogajajo v atriju, ki ga obkrožajo deli modernistične hiše (scenografija Ivo Knezović), in ta atrij je jedilnica, v katero prihajajo in odhajajo stanovalci, da bi sedli k nenehno pogrinjanim in pospravljanim obrokom - obredi prehranjevanja in pitja čaja tako merijo tisti čas, ki ga je Gorki v didaskalijah hotel poudariti z uro z nihalom.

A ta čas je raztegljiv in bolj podoben trajanju kot minevanju, saj se v njem nič ne zgodi in nič ne spremeni: premožni meščan Besemjonov (Ivo Ban) je nenehni nergač, njegova žena Akulina Ivanovna (Silva Čušin) ponižna ženička, sin Pjoter (Saša Tabaković) nezadovoljni, falirani študent in hčerka Tatjana (Vanja Plut) od neuresničenih hrepenenj do konca izmučena učiteljica. Njihovi nenehni prepiri ne vodijo nikamor, njihove pozicije so zacementirane: oče je klasični despot in hkrati edini dejaven, tudi edini, ki čuti družinski prepad kot nepremostljivo generacijsko in intelektualno razliko, mati skuša gladiti spore, otroka pa, kot šolska primerka psihoanalize, zaradi očetove premočne volje in materine nenačelnosti paralizirana v svoji nejasni želji po samostojnosti. Tudi preostali liki so v prvem delu zamrznjeni v svoje nadčasne, večne malomeščanske kostume (kostumografinja Ana Savić Gecan) in družbene drže: rejenec Nil (Aljaž Jovanović) je nekakšen optimistični in uporni proletarec, strežnica Polja (Iva Babić) mu je podobna, njen oče Perčihin (Marko Okorn) je večno zapiti ptičar, najemnik Teterjev (Gregor Baković) enako večno zapiti "modrec", cinični komentator vsega in vsakogar, najemnica Jelena (Nataša Barbara Gračner) tipska radoživa vdova.

Pod tem nezadovoljnim in prepirljivim statusom quo pa se vendarle marsikaj dogaja: ne le (ne)uslišana ljubezen med vsemi mlajšimi, ki ustvarja zmešnjave, ampak tudi poskus radikalne prekinitve neznosnega stanja - Tatjanin samomor, ki končno prinese tudi malo tišine. A to je seveda neuspel poskus, ki ne razkrije le Tatjanine nebogljenosti, ampak še bolj njeno popolno odvečnost: zanjo poskrbita le brat in Jelena, medtem ko se starši ob sicer glasno izraženi skrbi (tudi za ugled družine, kot pove oče) umaknejo, potegnejo v zatočišče svoje obupne, a utečene, varne zveze in se ji tako odrečejo - prizor, ko hkrati obupujejo in se umikajo, proč, v kuhinjo (v ta sveti prostor libidinalne ekonomije), je točka razkritja tega, česar malomeščanskim staršem temeljno primanjkuje - ljubezni onkraj etikete. Če hči že prej kot izobražena in neporočena ni vzbujala drugega kot prezir in odpor, je s svojim glasnim krikom na pomoč, kar samomor je, dokončno zapečatena.

Tatjana v izvrstni interpretaciji Vanje Plut, ki je kot izobražena ženska jezikava, muhava in torej sumljiva, kot hči premalo pokorna, kot ljubica ali nevesta neprivlačna, tako najdražje plača zapitek ujetosti vse druščine. S poskusom samomora le pospeši status stare device, ki so ji ga tako in tako že namenili, status kosa pohištva, ki ga, ker je njen voziček na kolesih, zdaj še lažje premikajo po prosceniju družinskih ritualov. Vsi drugi imajo (vsaj navidezno) možnost umika ali vsaj začasnega pobega. In četudi jim bo drugje enako in bodo po obdobju upora enaki (kot njihovi očetje, kakor Teterjev "potolaži" Besemjonova ob Pjotrovem pobegu), jim preostaja vsaj sled iluzije o spremembi, Nilu in Polji celo veliko upanje o osebni in družbeni sreči ("kdor dela, je gospodar", napove Gorki leta 1904 revolucionarne zahteve). Tatjana ima noge zabetonirane v domači hiši, iz katere vsi bežijo.

Mateja Koležnik se je režije lotila skrbno in kot vedno z velikim smislom za drobne pomenske premike, mizanscenske zamrznitve in druge detajle, brez plakativnih aktualizacij, ki jih dobre drame ne potrebujejo, ker vedno govorijo tudi onkraj. Poleg Plutove sta v predstavi za red dijaški, ki smo jo ocenjevali, igralsko izstopala Ivo Ban in Nataša Barbara Gračner, nekaj težav pa so živahnemu in odzivnemu občinstvu povzročale nekoliko pretihe in premalo artikulirane replike.