Poleg tega pa Borštnikovo srečanje bogati še obsežen spremljevalni program - več programskih sekcij, razprav in dejavnosti, ki jih je lani zastavila nova umetniška direktorica Alja Predan in tako dodobra prevetrila to prireditev. Program tako dopolnjujejo slovenski "showcase", izbrane predstave, namenjene tujim strokovnjakom, ter sklopa Generacije, ki obsega predstave, prilagojene širokemu občinstvu vseh starosti, in Mostovi, v katerem so gostovanja iz tujine. Predstavila se bo tudi letna produkcija ljubljanske AGRFT, letošnja programska novost pa je Fokus, ki tokrat predstavlja slovaško dramatiko in gledališče.

Letos med drugim organizirate delavnico vodenja festivalov; ali nam s tem napovedujete, da vaše prenove Borštnikovega srečanja še ni konec?

Če bi bilo po moje, bi si seveda prizadevala program dopolnjevati in izboljševati. V okviru razpoložljivih možnosti, jasno. Toda to zdaj ni več odvisno od nas, ki festival načrtujemo, temveč od tistih, ki nam režejo kruh. Časi so precej negotovi in v tem trenutku ne morem napovedati prav ničesar, saj ne vemo niti tega, s kakšnimi javnimi sredstvi bomo v prihodnosti razpolagali, kaj šele s sponzorskimi.

Ste imeli letos težave z zagotavljanjem potrebnih sredstev?

Ne, letos nikakor ne, saj sta ministrstvo za kulturo in Mestna občina Maribor že skoraj v enakem deležu podprla festival. Problem so zmanjšana sponzorska sredstva, ki so v zadnjih treh letih upadla za skoraj 50 odstotkov. In če ne bi bilo povečanega obsega javnega financiranja, sploh ne vem, ali bi festival obstal v okvirih stare programske sheme, kaj šele v takem obsegu, kot je zdaj. Najbrž bi ga morali skrčiti na neambiciozni minimum.

Najbrž pa se vsaj v bližnji prihodnosti tega ni bati, saj bo festival dodatno financiranje pridobil s strani projekta EPK Maribor?

V letošnjem letu žal nismo bili deležni sredstev EPK Maribor. Lani smo za naš mednarodni program, Mostove, sicer dobili simbolično vsoto, za prihodnje leto pa smo z EPK podpisali pogodbo, po kateri bomo, če bo obveljala, lahko okrepili Mostove in povabili tudi kako zveneče ime.

Kljub negotovim razmeram letos predstavljate še eno programsko novost, tako imenovani Fokus, znotraj katerega predstavljate sodobno slovaško dramatiko. Bo to stalnica?

Sama bi si želela, da bi lahko vsako leto predstavili dramatiko iz nam manj znane dežele, ki ni tako pogosto prisotna na naših odrih, kot je na primer ameriška ali britanska dramska pisava. Žal tega v danih razmerah spet ne morem obljubiti. Sicer pa letos Slovakom na neki način "vračamo uslugo", saj so maja na svojem nacionalnem festivalu v Bratislavi gostili slovensko dramatiko. Mi jih predstavljamo s knjižnim prevodom treh dram, ki jih bomo tudi bralno uprizorili s študenti AGRFT, s predavanjem o tamkajšnjem gledališču in dramatiki, predstavitvijo gledališkega inštituta v Bratislavi ter s predstavo M. H. L., ki govori o usodi prve slovaške gledališke režiserke Magde Husak Lokvencove, sicer tudi soproge dolgoletnega čehoslovaškega predsednika Gustava Husaka.

Vprašanja, kaj se zgodi, ko je gledališče v gospodarski krizi potisnjeno na rob eksistence, se boste letos dotaknili tudi na teoretskem simpoziju Koliko politike, koliko fašizma.

Da, zdi se mi, da je celotna družba, in ne samo kulturno področje, pred odločilnim rezom. Politika je tista, ki bo ta rez določila in s tem tudi to, kaj so znotraj infrastrukturnega sektorja njene prioritete. Kaj je po njenem tisto, kar narod zgodovinsko utemeljuje? Če bo med temi dejavnostmi pripoznana tudi kultura, potem bomo mirnejši. Morate vedeti, da so sredstva, s katerimi operiramo, v primerjavi z drugimi podobnimi festivali še zmerom neprimerljivo manjša. Če bodo še manjša, v tem podjetju ne vidim pravega smisla. Za zdaj shajamo zato, ker festival ustvarja malo ljudi in stroški dela ne dosegajo niti štirideset odstotkov festivalskega proračuna.

Simpozij pa ne predstavlja samo težav in problemov, temveč krizo pojmuje tudi kot motivacijo za nove družbeno-gledališke boje in priložnost za definiranje lastnega položaja v družbi.

Ne glede na izid simpozija gledališče že zdaj reflektira svoj položaj v družbi - zelo veliko predstav iz tekmovalnega programa, pa tudi celoten mednarodni program, je vpetih v konkreten socialni in politični trenutek, ukvarjajo se s premislekom položaja "tukaj in zdaj" ali pa z refleksijo preteklih časov. Zelo je zanimiva predstava Transfer! Jana Klate. Govori o neznosni lahkotnosti premikanja meja po drugi svetovni vojni in njenih posledicah. To pa niso samo problemi, ki zadevajo Poljsko in Nemčijo, temveč vsa področja, kjer je prišlo do premeščanja nacionalnih entitet - tudi za mesto Maribor je to zanimiva tema. Večina letošnjih predstav govori o usodnih trenutkih človeštva, manj pa bo ljubezenskih ali intimnih tem.

Opazila sem tudi zanimivo podrobnost, da se bo Borštnikovo srečanje odprlo s predstavo Dina Mustafića Rojeni v YU, medtem ko se je pred mesecem dni ljubljanski festival Ex ponto odprl s Frljićevim Leksikonom YU mitologije. Mar gre za novi val gledališkega reflektiranja nekdanje Jugoslavije?

Tudi sama sem to opazila. Tudi gostovanje Jana Klate se podvaja z gostovanjem neke druge njegove predstave na Ex pontu. Svoj program smo sicer napovedali že junija in žal mi je, da se določena retorika ponavlja. A naj se vrnem na vaše vprašanje. Prostori Jugoslavije - ne bom rekla nekdanje Jugoslavije, saj, kot pravi Borka Pavićević, ni nobene sedanje Jugoslavije - so se začeli intenzivno ukvarjati s samorefleksijo zadnjih 20 let. To se je zgodilo predvsem s prodorom Oliverja Frljića, ki odpira izrazito relevantne teme na celotnem jugoslovanskem prostoru. A Rojeni v YU, ki jo je režiral sarajevski režiser z beograjskimi igralci, ni podobna Frljićevemu gledališču, saj na bolj oseben in nekoliko nostalgičen ter manj kritičen način obuja spomine igralcev na tisto državo in čas.

Ste kaj razmišljali o smotrnosti spremljevalnega programa po izboru selektorja, saj ste lani sami ustanovili vrsto drugih spremljevalnih programov?

Spremljevalni program selektorja je ostalina prejšnjega časa in smo jo v pravilniku festivala že spremenili. Tako bo selektor v prihodnje izbiral samo tekmovalni program, vsi drugi programi pa so zaupani umetniškemu direktorju festivala, v tem mandatu meni. Seveda pa spet ponavljam - če ne bo denarja, tudi ne bo nobenega spremljevalnega programa.

Že drugo leto zapored me preseneča, kako se tekmovalni program v izboru selektorja in vaš showcase prekrivata. Ali to pomeni, da imata s selektorjem zelo podoben okus, ali pa se morda prekrivajo kriteriji presoje?

V nekem segmentu se kriteriji za izbiro nedvomno prekrivajo, a ne v vsem. Dejstvo je, da je že sama selekcija tekmovalnega programa neke vrste showcase. Merila za predstave, pokazane tujcem, nalagajo, da poleg kakovosti upoštevamo tudi inventivnost, posebnost, mobilnost, aktualnost, izvirnost in dostopnost, predvsem pa drugačnost, torej tisto, po čemer se slovensko gledališče razlikuje od vseh drugih. Danes vsi in povsod hlepimo po drugačnem in posebnem, po nenavadnem in nekonvencionalnem. Zato sem se pri izboru osredotočila predvsem na tiste predstave, ki ustrezajo tem kriterijem in ki se s publiko konfrontirajo kar najbolj provokativno in nekonvencionalno.

Veliko potujete po evropskih gledaliških festivalih; kakšna se vam zdi njihova prihodnost v gmotno negotovih časih?

Ravnokar sem se kot članica žirije udeležila Bitefa, kjer je predsednik žirije, dolgoletni direktor Holland festivala v Amsterdamu Arthur Sonnen, napovedal zelo grozljivo prihodnost za nizozemsko kulturo. Tam načrtujejo dolgoročno, zato že zdaj vedo, da bodo leta 2013 sredstva za kulturo zmanjšali za polovico. Tamkajšnje uprizoritveno področje je bilo vedno zgled našim postsocialističnim modelom - s svojimi projektnimi skupinami, razvitim programskim in projektnim financiranjem ter nenehnim porajanjem inventivne produkcije... V perspektivi zgornjega podatka to pomeni popolno ukinitev delovanja celotnega nevladnega sektorja. In na udaru so seveda tudi festivali. Če hočeš videti kaj zanimivega in nenavadnega v nizozemskem gledališču, pojdi tja v letu 2012, po tem bodo tam samo še nacionalne ustanove, tako pravijo.

In pri nas?

Kot sem že rekla, tudi pri nas napovedujejo alarmantna krčenja. V letošnjem letu so sredstva za kulturo že tri odstotke manjša. Ker je plačni sistem tog in nestimulativen in ker ni odpuščanj, prihajamo do absurdne situacije: krčenje, skubljenje in v končni posledici opuščanje programa, zaradi katerega so bile institucije sploh ustanovljene. Ali bomo imeli samo še zavode z zaposlenimi, a brez programa? Spomnite se, to se je pred leti zgodilo Vibi, ki sploh ni več ustvarjala filmov, ohranjali so le obstoječo strukturo. Na tem področju so nujne spremembe, sicer se bo postavilo vprašanje smiselnosti obstoja kulturnih ustanov. Vemo pa, da umetnost, torej tudi umetniško gledališče, nikoli ni bila in nikoli ne bo tržna dejavnost. Vsega na tem svetu se pač ne da meriti samo z denarjem, čeprav je sveta vladar. Civilizacije so izumrle zaradi pohlepa, ampak preživele so zaradi umetnosti, duha in kulturne dediščine. Vprašanje je, kako bo z našo.