Justyna Koeke sicer prisega na nastopanje na prostem in demokratično umetnost, ki bo ponujena vsem in ne samo izbranim. Galerij se zato na široko izogiba. V kakšne težave pa lahko zaide umetnik brez strehe nad glavo, se je pokazalo v petek, ko naj bi Koeke prvič nastopila s Sirenami. Ljubljana je v nekaj urah iz poletja preskočila v zimo in se od visokih temperatur poslovila z neusmiljenim nalivom. Na ulicah ni bilo nikogar, sirene pa bile prisiljene odplavati na suho.

V petek vas je doletelo grozno vreme. Kaj ste potem storili?

Šle smo v zaprt prostor, v nek kafič, in nato je tam nastal nek povsem drug performans. Sirene bi sicer morale biti v bližini vode, tako da je bila to za njih malce nenavadna situacija in so se ji morale nekako prilagoditi. Torej: sedle so v bar, si naročile pomarančni sok s slamico in se obnašale kot živa slika oziroma skulptura. Poskusila sem ustvariti neko nadrealistično situacijo v realističnem okolju, kar dobro ustreza temi festivala Mesto žensk: fantastika, magija in vse druge "abrakadabra" stvari, ki niso povsem iz tega sveta.

Pa so bili v barčku bili tudi kaki drugi, naključni obiskovalci, da bi videli vaš performans?

Ne vem natanko. Ni lahko izpeljati takšnega performansa, eni dogodki uspejo, drugi pa pač ne. Tisti, ki nastopamo na prostem, se vedno soočamo s tovrstnimi težavami, naenkrat moramo spremeniti načrte in improvizirati zaradi vremena ali česa drugega.

Kaj so potem prednosti nastopanja na prostem?

Za mene je najbolj pomembno to, da nismo v galeriji in da so performansi, ki jih delam, namenjeni vsem, ne pa samo izbranemu ali posebnemu občinstvu. V galerije prihajajo ljudje, ki se spoznajo na umetnost in je vse zelo ekskluzivno. Uprizoritve zunaj so demokratične, vsi te lahko vidijo, in če so dovolj odprti, lahko tudi kaj vprašajo ali se pozanimajo o tem, kar se dogaja. Lahko pride kdor koli in tudi zgodi se lahko kar koli, celo tisto, česar ne pričakuješ. V galeriji je vse jasno in že vnaprej določeno.

Se vam zdi, da je občinstvo v galeriji torej težje presenetiti?

Tudi to, vse je že malo dolgočasno, v umetnosti se je zgodilo že toliko stvari, da je težko biti inovativen. In ljudje, ki hodijo v galerije, že vse vedo, so izobraženi, in na koncu v galeriji bolj pijejo in se pogovarjajo kot pa kaj drugega. Takšne situacije me enostavno ne zanimajo več. Na prostem gre za zabavo, za neko resnično izkušnjo in obenem za poudarek na dejstvu, da umetnost ni nujno neki ekskluziven proizvod, temveč je za vse in vsakogar.

Omenili ste, da ste s Sirenami poskusili ustvariti neko nadrealistično situacijo. Ali takšni poskusi tudi sicer označujejo vaše delo?

Izhajam iz kiparstva, ki sem ga študirala, vendar pa nisem nikoli izdelovala skulptur. Moje delo temelji na akcijah v prostoru, pri čemer pogosto delam s skulpturami ali uporabljam tridimenzionalne objekte in ljudi. Takšni projekti so kot instalacije, ki se premikajo ali pa so lahko na različnih mestih. Veliko delam z aktivističnimi in političnimi sporočili ter akcijami, ki vključujejo veliko ljudi. Letos sem na primer naredila dogodek za ohranitev in zaščito obmorskega zemljišča v Krakovu, pri katerem je sodelovalo kar 600 ljudi v kostumih metuljev - v bistvu sem ugotovila, da največ ljudi dosežeš s tem, da tudi sam v nastop vključiš veliko ljudi, nastopaš na prostem in ponudiš politično sporočilo. Včasih takšna sporočila imam, včasih pa ne, odvisno od tega, kaj se dogaja v prostoru, kjer nastopam.

Imate ta sporočila tudi na Mestu žensk?

Imam. Modno revijo Abrakadabra! sem recimo naredila iz 400 glav, zelo preprosto sešitih, vendar močno simboličnih. Predstavljajo Kitajce, ki jih ne maramo, ker nam odžirajo delovna mesta, črnce in cigane, ki smrdijo, stare ljudi, ki nam gredo v nos, ker moramo plačevati zanje... Modna revija je torej družbeno ogledalo, na njej bom poskusila izraziti zelo jasno in enostavno sporočilo.

Potem je tukaj še živa instalacija Sodoma in Gomora, ki se ravno tako odpre danes in sem jo za potrebe festivala Mesto žensk pripravila v prostorih Tobačne. To bo nekaj povsem drugačnega - ogromna instalacija iz veliko sestavnih delov, v rdeči barvi, zelo bleščeča, baročna, sugestivna. Ljudje v kostumih so povsem prekriti s tkanino, tudi po obrazu, tako da so videti kot kipi, njihovo gibanje pa ustreza naslovu, torej gre za seksualnost in kršenje tabujev. Vključila sem tudi otroke in živali, tako da bo vse videti kot slavna grška Laokonova skupina, v gibanju in s popolnoma prepletenimi telesi.

Nekoliko nenavadno je, da ste v instalacijo vključili otroke, saj ponavadi Sodomo in Gomoro povezujemo z nečim perverznim in grešnim, otroke pa s nedolžnostjo in čistostjo.

Dodala sem jih zato, ker sem hotela, da je celotna podoba močnejša. Če vzameš dva kontrastna materiala in postaviš otroško nedolžnost v ta "grozni svet", veliko bolj nagovoriš občinstvo. Vsi smo navajeni slik z odraslimi, toda če nekaj počnejo otroci, nas to veliko bolj prizadene. Gre tudi za to, da otroci niso tako nedolžni, kot mislimo, in točno vedo, kaj se dogaja. Ne strinjam se z mnenjem, da jih moramo držati stran od zla ali slabega, da bi zato postali dobre osebe.

Torej jih moramo seznaniti z vsem, kar je na svetu?

Da, a oni to že vse vedo. Otroci niso neumni, samo drugače se soočajo s problemi. Zelo rada vključujem otroke v svoje performanse. Ne igrajo, temveč so to, kar pač so. Z manjšimi otroci zato ne moreš narediti performansa. A če jih oblečeš v kostume, v katerih ne pričakujemo, da bomo videli otroka, in jih pustiš, da se obnašajo, kot se pač obnašajo - takrat gledalec dobi povsem drugo dimenzijo dela. V performansu s sirenami je bila recimo najbolj fascinantna neka deklica, ki se je zabavala in popolnoma svobodno obnašala v tem nenavadnem, nekoliko seksističnem kostumu. To je bila res močna podoba.

Delate tudi s svojimi otroci?

Da, najboljše je takrat, ko nastopam na Poljskem, kjer imam veliko družino, pet sester z njihovimi otroci, ki so sicer zelo izobraženi na področju umetnosti, s katerimi odlično delam in ki si jih vedno lahko "sposodim" za performanse.

Kako pa to, da večinoma ustvarjate z "lahkimi" materiali in tekstilom?

S tekstilom najraje delam. In sicer zato, ker mi omogoča, da sem zelo hitra in samostojna. Lahko se takoj odzivam, nimam skoraj nobenih težav z organizacijo in tudi ne potrebujem pomoči za prenašanje materiala. Praktično je.