Ta "glasbeno-gibalna Operacija za razkosavanje vsakdanjih vprašanj" je namreč politično nekorektna prav v tem, da je izjemno korektna. Med večidel nemo gibalno maso kategorično stresa ekstremistične izjave brez lepotnih popravkov, demokratično zoperstavi nasprotujoče si poglede in radikalne državne odloke, ki urejajo področje človekove najbolj osebne intime. Njeno stališče ostaja pri tem premeteno izmuzljivo, brez moralnega uokvirjanja se poigrava z vedenjskimi normativi. Pri ukvarjanju z neizbežno vpetostjo sodobnega človeka v logiko naravnega obstanka (in prehranjevalne verige), od katere je vedno bolj neenakopravno izoliran, se predstava spusti v najbolj bazične premise našega bivanja, razpetega med animalični in racionalni del, individualni in družbeni, tudi družinski, tradicionalni in novodobni. Predstava, skratka, metaforično spregovori o umetnosti osebnega gibanja med občutljivimi me(n)talnimi preprekami sožitja na več nivojih, v njenem estetskem ospredju pa je brez(s)miselna telesnost in tudi (bolj nakazano) razgaljena mesenost.
S tremi pari performerjev raziskuje polje možnih kombinacij medosebne komunikacije z različnimi stališči. Domet gibalne mase razporejajo klavniški kavlji - kot oprijemalo za okretno vratolomno akrobatiko, grozeče smrtonosno orožje v pripravljenosti, izključena ni niti kakšna spolno začinjena ali druga inventivna raba. V scenski minimalizem vnaša ta kovinska dekoracija ob rožljanju verige še klavstrofobijo temníce, z zmrzljivo muzikalno podlago nekaj preživelega srednjeveškega tonusa, ob zvitem absurdističnem privijanju vsebine pa še priokus nekakšnega travestijskega modusa.
Homo sapiensa predstava obenem teoretsko zapopade z bizarno znanstveno žilico v njegovem sodobnem habitatu, se spušča v njegove prehranjevalne, spolne in preostale vedenjske navade, na podlagi katerih ga kategorizira na podvrste in preučuje možne kombinacije med alfa in beta osebki. Pri tem razstavi nekaj tipičnih primerkov ter njihove osebne poglede, ki jih intervjuva Miha Blažič - N'toko (z dodatnim vnosom za nekatere gotovo privabljive spektakelske dimenzije): igralsko izurjeni Uroš Potočnik je v klenih moških šovinističnih izjavah robat in skopo odrezav, Andreja Kopač v teoretično podkovano ozadje gledalca vpeljuje s hipnimi replikami, na primer o trpljenju rastlin. Obenem v črno-belo pisarniško konfekcijo odeti performerji s svojimi raznolikimi privatnimi konteksti in fizičnimi pojavami v uprizoritveno polje vnašajo razliko; z zamenljivostjo (spolnih) vlog se na primer v androginosti poigrata dolgolasi Beno Novak in kratkolasa Veronika Valdes. Predstava, ki je duhovita, čeprav ostaja vseskozi smrtno resna. Če ob tem v Gleju napoveduje estetsko manj kalupsko in bolj razgibano sezono, je to več kot obetavno.
