Ptičeslovje razkriva klasično podobo dramske pisave, ki aludira na stanje moralnih vrednot in odzvanja kot korektiv, a ta glas ni pridigarski. Poteka v domovanju, kjer funkcionalna scenografija Špele Puc na eni steni razpostavi nagačene ptičje trofeje in na drugi slikarije rož, ki sramežljivo asociirajo na vagine - tu splete Stroganov zgodbo vsakdanje alieniranosti, ki jo bizarno-nadrealna dvojica posebnežev in običajnež Sava kot modela različnih človeških tipov tudi rešujejo na različen način. Obetavni Sava Jake Laha v svetleči opravi modnih odtenkov je prilagojeno vpet v "normalo", ki ji je ključno sevati pravi vtis, čista vest pa pravzaprav ni bistvena. Tatjana Tanje Dimitrievske, avtorica slikarskih tihožitij, ki novinarjev ne spusti k sebi, očitno so izkušnje slabe, in ljubiteljica Mozarta (v izbranem aranžmaju Igorja Leonardija mu pripada komaj prepoznaven glasbeni motiv), je ubogo bitje brez kompasa, ki se vključi v ritual dvorjenja tudi v kokošji opravi; Sava jo obhaja z obiski že lep čas, potencialnost naslednjega skoka čez zakonski plot ga podžiga, a se mu ona izmika. Tudi tokrat se oprezno mistificira pred njim in se krepi z dozami konjaka, a saj je tudi on naslikan kot precejšnji moški šovinist, predvidljiv kujon torej, ki se vdaja Tajčinim kapricam in obilju besed le z enim ciljem v mislih. Biologija med spoloma se zdi preprosta.

Toda medtem ko se želi Sava čim bolj zliti s svetom, prešuštva so prešla že v rutino, sledita Tajči in njen brat Ljonja, igra ga Jožef Ropoša, liniji zadovoljnega avtizma. Ta svet namreč ni zadosten. In tako konspirativno preračunata poroko v darkerski opravi, Sava, ki je v središču te "prevzgoje srca", v afektu celo nekaj podpiše. Toda on ni tisti, ki bi lahko razumel negotovo in osamljeno avtistko, ki si nemara želi bližnjega stika tudi s človeškimi tiči, za katerimi "opreza", čeprav se njen voajerski pristop svetu v resnici umika. Bonvivan, ki se o določenih stvareh ne sprašuje, pade v zanko, kjer je soočen z lastnimi moralno-etičnimi temelji (prijateljev ni, ker ni več skupnih interesov, zakonsko naveličanost zdravi z družicami, ki prej ali slej privolijo, gmotna preskrbljenost mu je v pomoč, a tudi prav nič več). Ker si ne more ubežati drugače, se vrže skoz okno, v zvezdno noč. Brat in sestra, pomirjena v svojem "ornitocentričnem" okolju, že pred tem sede zaspita na zofi.

Zvone Šedlbauer z dramaturginjo Alenko Klabus Vesel sledi strukturi besedila, in z nekaj krajšavami poveča njegovo elokvenco; ne zahaja pa v formalne eksperimente, pripoveduje zgodbo s podukom in brez "postdramskih" klic, zato učinkuje s specifično nevpadljivostjo ("razumeli bodo tisti, ki razumejo, ostali pač ne"). Kot bi lahko rekli, tudi ta režijski pristop "opreza" za človeškim vedénjem in pripada struji prekaljenih režijskih mačkov, ki verjamejo v gledališče kot ritualno dejanje, brez poenostavitev in obvozov tradicije. Pravice do te vrste avtizma, ki ga Stroganov razloži kot docela veljavno obliko človeškega obstoja, ne more vzeti nihče.